Čas med 22. in 28. oktobrom sem preživela v Milanu. Bivanje v italijanskem središču dizajna, mode in umetnosti sem izrabila za šest metropolitanskih performativnih dogodkov različnega tipa. Dva posnetka sta že objavljena na Vimeu. Pridružil se jim bo video nočnega performansa sredi novonastalega milanskega “WTCja” oziroma med nebotičniki za EXPO 2015 zgrajenega kompleksa “Porta Nuova”: →
Po zaključku poletne turneje performativnih dogodkov duhovodenosti po Sloveniji sem septembra z vetrovi potovala po Evropi v tkanju novih in česanju starih prijateljstev. Prvo polovico meseca sem preživela v Španiji, kjer sem spoznala mnogo navdihujočih posameznikov. Eden izmed njih je bil Adam Engler iz Slovaške, s katerim sva začela dolgoročni fotografski projekt Personal Observer.
Jaz, Adam in Anna Vendrell iz Barcelone pa smo skupaj utelesili še ad hoc performans Shameless Shemales. Dogodek je oblikoval temelje za vzpostavitev prvega internacionalnega raziskovalnega projekta US, ki se bo posvečal občutkom sramu (shame) in spolne pan-identitete. Več o njem v kratkem.
Umetniški tandem Adam Engler-Jatun Risba
V kratkem tudi evalvacija in follow-up poletnih performativnih dogodkov umetnosti sebstva.
Kako se kaže duhovodeni performans v gibalno-vokalni različici? Na voljo video izsečki najavljenih petkovih dogodkov v Ljubljani, katerim se je pridružil še ad hoc sobotni performans, ki sem ga izvedla Sežanskemu občinskemu prazniku ter starim in novim prijateljem v čast.
Več o duhovodenosti, tehnologiji US: →
Vpogled v prešnje dogodke duhovodenega plesa (z in brez glasbe): →
Umetnosti sebstva in festivali: →
V Kamniku sem med četrtkom in soboto izvedla tri plesne dogodke duhovodenosti na javnih površinah.
Prvi prikaz se je zvrstil brez glasbene spremljave v četrtek 13. avgusta 2015 na Gradu Zaprice, po zaključku nastopa vokalistke Irene Tomažin. Petkova demonstracija se je pripetila sredi Samčevega prehoda, ob uličnem šundru festivalsko razpoloženega Kamnika. V soboto se je ples duha vrnil na dvorišče Zapric. Tokrat so ga hranile vibracije didgeridooja, avstralskega staroselskega pihala, skozi katerega je dihal lokalni glasbenik in fotograf Matej Pilič.
Posnetek celotnega petkovega performansa sem že objavila. Video izrezki ostalih dogodkov bodo naloženi na Arts of Self Vimeo kanal prihodnjo nedeljo. Naj izpostavim fakt, da nimam nikakršnega plesnega predznanja. Visokofrekvečni duhovodeni ples lahko izvaja vsakdo, ki doseže meditativno stanje zavesti.
Več o duhovodenosti, tehnologiji US: →
Umetnosti sebstva in festivali: →
Fotografije duhovodenih dogodkov iz Kamnika: →
Še preden bo dan naokoli, bom v Kamniku, kjer bom imela več demonstracij duhovodenega plesa. V soboto popoldne sodelujem na Kamniški Živi knjižnici, kjer bom utelešala dvoje knjig: Umetnica sebstva in Medkulturna nomadka.
S plesnimi performansi pričenjam že danes zvečer. 0b 22ih se bom na Gradu Zaprice potepala po glasovnih kažipotih Irene Tomažin.
Jutrišnji ples bo nastopil neznano kje na javnih površinah in neznano kdaj zvečer v Kamniku, brez glasbene spremljave. V soboto popoldne me lahko spoznate kot živo knjigo, ob 22ih pa kot duhovodeno plesalko na Gradu Zaprice. Tokratna izvedba duhovodenosti se bo naslanjala na melodični zven udarcev Zlatka Kaučiča, ki bo nastopal v Lazar- Kaučič hibrid duo zasedbi.
Naj spomnim, da se je prvi javni nastop duhovodenosti zgodil 10. julija 2015 prav na koncertu Kaučič tria v Novi Gorici (→).
Če ne veste kam danes zvečer in kam v naslednjih dneh, vabljeni v Kamnik na Kamfest.
Več o duhovodenosti, tehnologiji US: →
V soboto 25.7.2015 med 22:15 in 23:15 je Stari trg v Ljubljani gostil prvo ulično demonstracijo duhovodenega plesa “na suho”, oziroma brez glasbe.
Po zaključku performansa plesalka na Starem trgu ni izginila v valovih Ljubljanice v spremstvu povodnega moža. Njeno vrtenje pa je bilo dovolj silno in prevzeto, da se je nebo od ganjenosti zjokalo (glej 3. posnetek). 🙂
Več o duhovodenosti, tehnologiji US: →
Video povzetki dogodka:
Kako umetnik sebstva preživlja čas pred nastopom svojega darovanja javnosti?
Kako ustvarjalec US preživlja dneve pred začetkom turneje performativnih dogodkov, prve, ki jo je kdajkoli opravil?
Dokler se nisem osebno znašla v tej situaciji, nisem vedela. Odgovor se je – kot vsi pristni, doživeti odgovori – prikazal in razvil skupaj z izkušnjo.
Zadnja dva dneva sem preživela, tako da sem:
1. Deaktivirala jutranjo budilko na telefonu,
Jutranji alarm je sicer usklajen z mojim notranjim bioritmom (navadno se zbujam nekaj minut preden budilka zapoje), a ker je ta bioritem vendarle krojen precej oprijeto, sem razlahljala njegove šive ter zavestno preprečila vsako morebitno interferenco z naravnim redom svojega razmišljujočega telesa.
2. Lenobno poležavala na balkonu,
Sončne žarke sem, za razliko od običajnega, lovila brez knjižnega gradiva med rokami. Zgolj ob zvezku in kemiku na dosegu roke za beleženje morebitnih utrinkov, ki bi me v času brezskrbnega počitka na soncu lahko obiskali. In bilo jih je obilo!
3. Prebirala svoje najljubše pravljice iz otroštva,
Branje pravljic je bila dopolnila dejavnost ležanja na postelji in gledanja v strop. Med plavanjem po čar(ob)nih svetovih pripovedk za otroke sem odkrivala jasnovidnost zaresnih pravljičarjev ter moč besed in domišljije.
4. Se spominjala vseh dragocenih ljudi in krasnih trenutkov, ki sem jih preživela v njihovi družbi,
5. Obujala Podoživljala emocije trenutkov, ko sem čutila se zavedala, da živim in ustvarjam alkemijo vsakdanjega življenja.
Če zgostim svojo izkušnjo nepredpriprav na Pot kzdravljenja na tri ključne besede, so to: počitek, užitek, sanjarjenje.
Na svidenje na Poti,
Jatun
P.S. V izogib ustvarjanju dezinformacij, poudarjam, da je spokojnost, ki se ji trenutno prepuščam, rezultat trimesečnega kovanja in glajenja svojega sebstva na dnevni bazi.
Prepis drugega odposlanega pisma za vspostavitev javno-privatne korespondence, ki je bilo spisano prvega dne v letu (1.1.2015). Pismo je ostalo neodgovorjeno.
SIMON …
Si moj? Ne … NE še … Pravzaprav se je tudi ali mogoče prav zaradi tega dejstva vse skupaj začelo. Ker trenutno ne obstaja nič med nama, le prijetno-konfuzni nadrealistični moment, ki sva ge skupaj preživela … kdaj? Mislim da prve dni oktobra, v času priprav na performans → Dogodek, ki je odkril, zbudil in potrdil moje najlepše blodnje. Niso sanje, niso zmedena videnja, ampak še-ne-utelešeni potenciali in tvoje telo, to telo, za katerega si potrebovala toliko let, da si ga sprejela in vzljubila in nato odkrila, da je vse eno … tvoje misli in telo in mehurček iz katerega spoznavaš svet in ljudi okoli sebe – JE VSEGA TEGA SPOSOBNO IN ZMOŽNO, VOLJNO IZPELJATI.
Sledile so hitro sprejete odločitve – v teh sem bila od vedno še posebej izurjena in spretna. Izkušnje in gon po preživetju so mojo sposobnost transformacije razvile v živalsko močen instinkt, ki grabi in spušča in dirja, vse dokler ne doseže zemlje oziroma okolja, ki ga občuti pravšnjega. Performans sem izvedla 12.10 in zadnji dan oktobra sem že puščala za sabo stanovanje (sobo v najemu) v Ljubljani. Od novembra naprej spim/živim/ustvarjam v Novi Gorici, tudi zaradi tega se ti nisem nič javljala, ti niti, a razumem. Ne meni je bilo, da začnem novo »derivo«, ki zavzame bolj sproščeno, dobrohotno obliko. Malo me je zaneslo … Skratka Simon, želela bi te boljše spoznati, ker je bežno znanje, ki ga imam o tebi, ker so občutki, ki si mi jih pustil/podaril … DRAGOCENI IN NEŽNO PRODORNI. Čudovita oseba si, mislim, vem in želim si, da bi ta nič dobil vrednost … kot v informatiki …. 011001011 … Tudi nič je, naj ima ta nič med nama svoj pomen in naj je ta, s tem pismom začeta korespondenca , orodje, MEDIJ, ki bo ustvaril nevidne, a otipljive niti med nama, na dolge razdalje. Ker so slednje neogibne, želja po z materijo zapolnjenem niču med nama pa premočne, da je ne bi poskusila uresničiti.
Naj ti povem, kam se odpravljam … Domov, v Etiopijo, v svojo srčno domovino. Najverjetneje, če korespondenca med nama steče, ti pišem, vsaj enkrat, tudi od tam. In tudi ta odločitev, po vrnitvi v Etiopijo, začasni, je bila sprejeta v navdihujoče mrzličnem post-performativnem obdobju. Verjetno oziroma gotovo zdaj boljše razumeš razloge za moje zatišje, ki je nastalo kljub svoji odločitvi za nego odnosov s sopotniki, ki jih življenje samo prinese k meni – ti so najboljši. Skrb za druge je vrlina, ki se v času obče prisotne komodifikacije spreminja v endemično pekuliarnost … poišči slovenski izraz … tudi amerikanizacija besed je posledica jezikoslovne komodifikacije … skrb za druge – ENDEMIČNA RARITETA … POSEBNOST v dobi vseprisotnega potrošništva. Kjer so tudi odnosi blago: »Izberi, uporabi, zavrzi.« Nočem biti človek veleblagovnic in odlagališč, čeprav sem bila tudi to. Nič zato. Vsi smo bili, vsaj za trenutek tudi to. Kje si zdaj in kam boš usmeril svoj naslednji korak, samo to šteje. Tako malo, veliko malo veva drug o drugemu, da nevem, kam naj se pustim speljati. Najino poznanstvo se je začelo s pogovorom o PREPUŠČANJU. Naj ti povem, da je to nekaj, kar skušam početi na stalni, konstanti ravni. Tudi bivanje v Etiopiji bo potekalo po načelu prepuščanja … bo svojevrsten performans.
Performans, oziroma oblika življenja, ki jo bom po vrnitvi v Evropo stopnjevala s turnejo po Sloveniji, za začetek . STOP! Preveč na svoje sem odrinila, a je skupnega tako malo … Obujati, razglabljati o njem pa … Mogoče pa je vseeno smiselno … Do neke točke. Te ( kača-vijuga do pike na listu, tri odstavke nižje) Kaj sem se naučila na psihogeografskem pohajkovanju po Tivoliju? Predelala sem svojo potrebo po dokazovanju/potrditvi o sposobnosti (pol)filozofskega dialoga v slovenskem jeziku, jeziku, ki ga še vedno ne uspem čutiti kot docela svojega. NE ŠE! Ker ni edini jezik, ki mi modelira možgane, ker ni jezik, ki me je ustvaril. HVALA TI. (pika, do katere sega kača-vijuga) Pika se je prehitro prikazala ali pa ne …
Prvi dan v letu 2015. Jutro prvega januarja 2015 … Naj ti bo leto globoko površinskih spoznanj, občutkov in namer, v znamenju prepuščanja. Naj vse 0, ki si jih želiš prenesti v druge dimenzije – čutno-realne, imaginarne, numinozne, virtualne, izbrisane – dobijo primerna bivališča. Mogoče se ti bo zdela ta praksa voščil ob novem letu zastarela, izumetničena, izpraznjena. Briga me, je iskrena in dobrohotna. ŽELIM TI PREKRASNO LETO 2015, LETO ČARANJ IN SVOBODE. Objem in lupčka,
Jatun
O tehnologiji jutranjih misli →
Kakšen je smisel podoživljanja osebnih travm v javnem prostoru, kot v performativnem dogodku Pot k zdravju? Koliko časa je specifičen performans umetnosti sebstva na razpolago?
Začela bom z opisom priprav na performativni dogodek, saj se umetnosti sebstva pričnejo v hipu, ko se odločiš za delo na svoji življenjski izkušnji z namenom njenega darovanja javnosti. Priprave zavzamejo obliko dnevnih psihosomatskih treningov, ki izvajalce vodijo do spontanega podoživljanja in pretresanja izbrane travme, med katerim spotoma sproščajo utelešene napetosti, zakrče in zadušene krike. Pri tem se na posamezen ozaveščen dogodek ne vračajo in ne skušajo nevtralizirati spremljajočega emocionalnega naboja.
Bistveno opravilo je obuditev spominov prelomnih travmatičnih dogodkov, kajti nudijo ti vzgon za potovanje po času. Njihovo ozaveščanje izvajalcu omogoči suvereno javno surfanje po vodah preživete kataklizme. Zasebne nevtralizacije travm se umetniki sebstva načeloma ne poslužujemo, saj naj bi se katarzični moment zgodil v živo, pred in skupaj z drugimi, kar ima obojestranske koristi: izvajalec zaživi drugače, ZASUKANO, travme svojega življenja in to V NAVZOČNOSTI DRUGIH. S tem se oddalji od prvotnih izkušenj in spominov ter jih zamenja z novimi. Pri tem uporablja preprost, a prebrisan mehanizem časovnega stroja, kjer se vrnemo nazaj v situacije, za katere si želimo, da jih v preteklosti drugače izpeljali: z drugimi čustvi, dejanji, besedami. To storimo v sedanjosti in pretekle turobne telesne in umske informacije posodobimo v želene različice.
Prisotnost drugih je nujna za avtentikacijo opravljenega s tem, ko se poseg individuacije opravi tako na psihični kot kolektivni ravni. Le tako dosežemo polnomočni učinek transformacije preteklosti. Performer US s pripovedovanjem svoje zgodbe vzdigne ogledalo sebi in skupnosti ter vzpostavlja prakso biografskega učenja in javnih transindividualnih metamorfoz. Performativni dogodki umetnosti sebstva so organski material z razmeroma kratkim rokom trajanja. So sezonske manifestacije, ki se zaključijo ob koncu vsake zaključene turneje. Njihov čas sovpada z letnimi mejniki sodobnih družb (čas poletnih šolskih počitnic).
