Tag Archives: Etiopija

Drugi poskus javno-privatne korespondence

Prepis drugega odposlanega pisma za vspostavitev javno-privatne korespondence, ki je bilo spisano prvega dne v letu (1.1.2015). Pismo je ostalo neodgovorjeno.

SIMON …

Si moj? Ne … NE še … Pravzaprav se je tudi ali mogoče prav zaradi tega dejstva vse skupaj začelo. Ker trenutno ne obstaja nič med nama, le prijetno-konfuzni nadrealistični moment, ki sva ge skupaj preživela … kdaj? Mislim da prve dni oktobra, v času priprav na performans → Dogodek, ki je odkril, zbudil in potrdil moje najlepše blodnje. Niso sanje, niso zmedena videnja, ampak še-ne-utelešeni potenciali in tvoje telo, to telo, za katerega si potrebovala toliko let, da si ga sprejela in vzljubila in nato odkrila, da je vse eno … tvoje misli in telo in mehurček iz katerega spoznavaš svet in ljudi okoli sebe – JE VSEGA TEGA SPOSOBNO IN ZMOŽNO, VOLJNO IZPELJATI.

Sledile so hitro sprejete odločitve – v teh sem bila od vedno še posebej izurjena in spretna. Izkušnje in gon po preživetju so mojo sposobnost transformacije razvile v živalsko močen instinkt, ki grabi in spušča in dirja, vse dokler ne doseže zemlje oziroma okolja, ki ga občuti pravšnjega. Performans sem izvedla 12.10 in zadnji dan oktobra sem že puščala za sabo stanovanje (sobo v najemu) v Ljubljani. Od novembra naprej spim/živim/ustvarjam v Novi Gorici, tudi zaradi tega se ti nisem nič javljala, ti niti, a razumem. Ne meni je bilo, da začnem novo »derivo«, ki zavzame bolj sproščeno, dobrohotno obliko. Malo me je zaneslo … Skratka Simon, želela bi te boljše spoznati, ker je bežno znanje, ki ga imam o tebi, ker so občutki, ki si mi jih pustil/podaril … DRAGOCENI IN NEŽNO PRODORNI. Čudovita oseba si, mislim, vem in želim si, da bi ta nič dobil vrednost … kot v informatiki …. 011001011 … Tudi nič je, naj ima ta nič med nama svoj pomen in naj je ta, s tem pismom začeta korespondenca , orodje, MEDIJ, ki bo ustvaril nevidne, a otipljive niti med nama, na dolge razdalje. Ker so slednje neogibne, želja po z materijo zapolnjenem niču med nama pa premočne, da je ne bi poskusila uresničiti.

Naj ti povem, kam se odpravljam … Domov, v Etiopijo, v svojo srčno domovino. Najverjetneje, če korespondenca med nama steče, ti pišem, vsaj enkrat, tudi od tam. In tudi ta odločitev, po vrnitvi v Etiopijo, začasni, je bila sprejeta v navdihujoče mrzličnem post-performativnem obdobju. Verjetno oziroma gotovo zdaj boljše razumeš razloge za moje zatišje, ki je nastalo kljub svoji odločitvi za nego odnosov s sopotniki, ki jih življenje samo prinese k meni – ti so najboljši. Skrb za druge je vrlina, ki se v času obče prisotne komodifikacije spreminja v endemično pekuliarnost … poišči slovenski izraz … tudi amerikanizacija besed je posledica jezikoslovne komodifikacije … skrb za druge – ENDEMIČNA RARITETA … POSEBNOST v dobi vseprisotnega potrošništva. Kjer so tudi odnosi blago: »Izberi, uporabi, zavrzi.« Nočem biti človek veleblagovnic in odlagališč, čeprav sem bila tudi to. Nič zato. Vsi smo bili, vsaj za trenutek tudi to. Kje si zdaj in kam boš usmeril svoj naslednji korak, samo to šteje. Tako malo, veliko malo veva drug o drugemu, da nevem, kam naj se pustim speljati. Najino poznanstvo se je začelo s pogovorom o PREPUŠČANJU. Naj ti povem, da je to nekaj, kar skušam početi na stalni, konstanti ravni. Tudi bivanje v Etiopiji bo potekalo po načelu prepuščanja … bo svojevrsten performans.

Performans, oziroma oblika življenja, ki jo bom po vrnitvi v Evropo stopnjevala s turnejo po Sloveniji, za začetek . STOP! Preveč na svoje sem odrinila, a je skupnega tako malo … Obujati, razglabljati o njem pa … Mogoče pa je vseeno smiselno … Do neke točke. Te ( kača-vijuga do pike na listu, tri odstavke nižje) Kaj sem se naučila na psihogeografskem pohajkovanju po Tivoliju? Predelala sem svojo potrebo po dokazovanju/potrditvi o sposobnosti (pol)filozofskega dialoga v slovenskem jeziku, jeziku, ki ga še vedno ne uspem čutiti kot docela svojega. NE ŠE! Ker ni edini jezik, ki mi modelira možgane, ker ni jezik, ki me je ustvaril. HVALA TI. (pika, do katere sega kača-vijuga) Pika se je prehitro prikazala ali pa ne …

Prvi dan v letu 2015. Jutro prvega januarja 2015 … Naj ti bo leto globoko površinskih spoznanj, občutkov in namer, v znamenju prepuščanja. Naj vse 0, ki si jih želiš prenesti v druge dimenzije – čutno-realne, imaginarne, numinozne, virtualne, izbrisane – dobijo primerna bivališča. Mogoče se ti bo zdela ta praksa voščil ob novem letu zastarela, izumetničena, izpraznjena. Briga me, je iskrena in dobrohotna. ŽELIM TI PREKRASNO LETO 2015, LETO ČARANJ IN SVOBODE. Objem in lupčka,

Jatun

Prvi poskus javno-privatne korespondence

Prvi preizkus tehnologije javno-privatne pisemske korespondence je bil izveden na novoletni večer. V nadaljevanju prepis in fotografije takrat nastalega pisma, ki še vedno čaka na odgovor (čeprav sem Jeleno v tem času že nekajkrat videla in slišala).

Draga Jelena,

ko pišem te prve črke se spoznavam. Nevem, kakšno  obliko bodo zavzele posamezne črke, ne poznam se več v ročno-analogni obliki … Prva stvar, ki jo opažam je ta, da pišem za svoje standarde nadpovprečno berljivo.  Čustva, ki jih hočem predati naprej, božajo črke v sivih celicah, ki moje prste obračajo z nežnostjo in pozornostjo. Draga si mi Jelena in žal mi je, če sem kdaj…

NE! ŽAL MI JE, KO SEM SE DO TEBE, DO NAJU, OBNAŠALA NESPOŠTLJIVO OZ. NEPOZORNO! OPROSTI! Preveč stvari se mi je takrat … Ni res … JE RES! Preveč stvari (predvsem delovnih in pseudo-delovnih obveznosti) in premalo odnosov, hranljivih in sočnih, sem nabrala v prvih šestih mesecih vnovične, po-Etijopske Ljubljane. Ko sem začela pisati o najinem srečanju, o najinem prvem poglavju poznanstva, mi telo, um pravzaprav, blokira pisanje. Odpor čutim v prstih, v glavi, zakaj nočem govoriti oziroma pisati o najinem začetku? Odkrivam rano, jaz, ki sem jo prizadela in, ki po takem  ne bi smela nositi nje znakov. Zanimivo … Kot da je rana vedno obojestranska … Kot da je rana balon črnila, ki poči v trenutku, ko ga ranotvorec izroči svoji žrtvi, tako da barva oškropi in zaznamuje vse vpletene. Ima svoj smisel … (risba z napisom »strah«)

Odgovor se mi je sam izrisal na papirju, smešno, ne … PAMETNO, UVIDLJIVO, POMENLJIVO je telo, ko mu damo prostor, da se izrazi … STRAH. Kompost, gojišče, njiva vsega zla in sebičja. Takrat še nisem vedela, da lahko (puščica proti risbi »strah«) vzklije le na pepelu preteklosti ali pod žarki prihodnosti. V sedanjosti mu ni mesta, nima razloga, ne dobi mesa, je kvečjemu fata morgana, ki spuhti v trenutku, ko ji stopiš naproti. STRAH … Pred samo seboj? Ali pred okolico? Ne eno, ne drugo … Strah pred fiaskom, strah pred spuščanjem v nekaj, kar je bolj velikega, kompleksnega kot sem bila takrat zmožna in pripravljena razumeti. Pol leta je samo minilo od takrat, a zdi se mi … AMERIKA. Kolikokrat sem se ponovno povrgla v tem času … Večkrat … Večkrat sem se olupila, zamenjala svojo kožo, spoznala (kačjo nrav) BASTA! Slepi hodnik. Ustvarimo rov …

(konec prve strani)

Zunaj bučijo petarde, iz računalnika zapeljujejo Thindersticksi in jaz, ki precej okorno združujem besede … Še eno novo leto v samosti, a tokrat brez hrepenenj in samožuganja. Izbrano in veselo. V pričakovanju mogočnega, v občutenju zadovoljstva in pravšnjosti. STOP! Ni monolog. Jelena, oprosti za ekskurz. Kaj naj ti še predam pred odhodom  v Etiopijo? Teža se spušča na veke, a niti deseta še ni … Telo bi rado uporabilo druge kanale, pustila racio, nominalno, skočilo na subtilno, numinozno, domov… Slab začetek dobre povedi. Netočen. Naj ostane (telo), neimenljivo nedorečeno (Telo). Kličejo me sanje … Nezavedno … V zadnjih tednih imam delovne sanje, sanje z odgovori … Veseli me … znak, da sem povezana (prečrtano) MALO SEM USPELA ZAPISATI, MOGOČE … NE MOREM NADALJEVATI STAVKOV … MUČIM SE, DA NAPIŠEM VSAKO BESEDO … Spanec mi masturbira možgane in telo se mi krči v kepo. PRVO PISMO JE GLASSOLALISTIČNO USPELO … od besed k energijam in trzanju …

SREČNO JELENA v letu _____________________________ kakšnem? Izberi sama…

OBJEM, LUPČKA … Jatun

Jutranje misli dne 30.4.15

O tehnologiji jutranjih misli →

Pretresanje  in preseganje barier med javnim in zasebnim je stalnica intervencij umetnosti sebstva. Zasebno (privatne izkušnje, tegobe in užitke) obravnavajo v polju skupnosti in javnega življenja. Zakaj?

Meje med tem, kar danes pojmujemo kot zasebno in tistim kar imenujemo javno, so premične. Izhajajo iz kulturno in zgodovinsko specifičnih postulatov določene družbe in so spreminjajoče. Načeloma skušam vsako načelo brezosebnega jaza (brezobrazne kolektivne zavesti) prebrati kot z določenim namenom ustvarjen konstrukt, ki ni nikdar naraven. Zanima me, čigavi interesi so ga proizvedli in s kakšnim namenom. Izprašujoči pristop me popelje do jedra zadeve, ki jo želim spoznati in razodeti.

Question mark

Interes po ustvarjanju odprtih teritorijev v polju javnega izhaja iz osebnega spoznanja in odločitve. Po preživetju težkega osebnega brodoloma, čemur so sledila leta raznovrstnega zunaj-institucionalnega preizkušanja in delovanje, sem sprejela odločitev, da se bom nadalje reševanja osebnih težav (tistega kar uvrščamo v koš zasebnega) lotevala na terenu skupnega in to na javen, čim bolj dostopen način. To pomeni, da skušam vsakič ugledati sistemske pomanjkljivosti, ki so sploh omogočile, da se je določen problem pojavil. Srčiko težav ne iščem v posameznikovi neprilagojenosti ampak v družbenem nedelovanju. Z bolj izbranimi besedami povedano, namesto priljubljene psihološke patologizacije, se zatekam k sistemskim in organizacijskim disfunkcijam, ki podpirajo nastanek transindividualnih neskladij. Odkrite izhode iz danega osebno-skupnostnega problema potem delim z javnostjo. Kolektiviziram tako probleme kot rešitve iz problemov.

Izhajam iz spoznanja, da je družba, v kateri živimo (tako kot celotna zemeljska nrav) procesualna ter kot taka spremenljiva in slej ko prej minljiva. Tako kot živi organizmi, imajo tudi družbeni fenomeni svoj rok trajanja. Družbene norme so zgodovinsko specifični pojavi, ki so odraz aktualnih miselnih vzorcev, družbenih potreb in političnih manevrov. Predstavljajo eskalacijo trenutnih interesov večine, a ta večina deluje, bolj ali manj zavedno, pod taktirko najvplivnejših.

Minljivost vsega in vseh je permetum mobile življenja na Zemlji. Minljivost in iz nje izhajajoča začasnost tvorita humusno prst, iz katere klijejo vse manifestacije nastajajočega. V sodobnih potrošniških družbah je tudi prostor namenjen skupnostnem udejstvovanju do večje mere potrošniški oziroma interesno orientiran. Del skupnosti se čutimo le še kot pripadniki te ali one interesne organizacije ali pobude. Mesto skupnosti so zasedle skupine tabornikov, aikido borilcev, ljubiteljskih fotografov, ljudskih plesalcev in tako dalje. Oblike interesnega združevanja, ki preslikujejo model turističnih aranžmajev – že vnaprej poznamo prostorske in časovne  koordinate kraja, v katerem se bomo gibali in tip odnosov, ki se znotraj takega prostora lahko razvijejo –  so zamenjale prvotne vaško-plemenske ureditve, ki so bile bolj heterogene in kompleksnejše, saj niso uveljavljale partikularnih kriterijev za nje članstvo. Članstvo v vaški skupnosti je poleg koristi prinašalo tudi obveze in odgovornosti. Vsakdo je zasedal odgovorno mesto v njeni strukturi. Raznolika, vse vključujoča, neparcelizirana skupnost je tista, znotraj katere me primarno zanima posegati. A najprej se mora takšna skupina ljudi začutiti, prepoznati in skonstruirati kot skupnost, vsem razlikam in posebnostim navkljub.

Diaout community discusses drought in Mauritania

Izkustvo, ki me pri tem podvigu navdihuje in vodi, izhaja iz mojega tretjega trimesečnega bivanja v Etiopiji, ki je bilo posvečeno izkustvenemu spoznavanju organizacijsko-bivanjskih modelov predindustrijskih družb. Struga po kateri sem se sukala je sledila tradicionalnim ritualnim obredom in praznovanjem znotraj samopreskrbnega načina življenja. Na rednem tedenskem zborovanju sledilcev zar kulta sem bila priča praksi skupinskega (javnega) deljenja osebnih tegob in težav, kjer je zbrana skupnost v spremstvu lokalnega duhovnega voditelja, emocionalno podprla ter s svojim znanjem in izkušnjami okrepila nasvete, ki jih je pomoči željan prejel od šamana. Doživela sem okolje, kjer se problemi odprto delijo in rešujejo znotraj skupnosti. Ta deluje spodbudno in sprejemajoče, saj posameznika obravnava kot člana nekaj mnogo širšega od sebe: lokalne skupnosti, tradicije, prednikov, stvarstva in ga ne sodi.

Občutek skupnih tal pod nogami, ki povezujejo vsakogar z vsem, sem v odrasli koži prvič zares občutila šele v Etiopiji in vznesena sem bila nad njegovo močjo in lepoto. Nevidna mreža predindividualne enosti in nelastninskega skupnega je nestruktura (glej communitas), ki jo tkem in raztezam tudi v tukajšnjem razvito razkropljenem svetu.

Jutranje misli dne 25.4.15

O tehnologiji jutranjih misli →

Od kod izvirajo umetnosti sebstva? Kdaj in kako so nastale? 

S semeni umetnosti sebstva sem se, kot vsakdo, že rodila. Moja otroška leta, sploh tista prva, pred in zgodnje šolska, so bila tako veselo vznesena in čarobna, da jih še danes dojemam kot prvo izkustvo razcvetelega, vsemogočnega sebstva. K tem spominom in občutkom se še danes vračam po inspiracijo. Težko si predstavljam, da bi brez njih navdiha prispela do tako subtilnih percepcij možnega.

Radostnemu otroštvu so sledila mrka pubertetniška in mladostniška leta, ko sem se, hipnotizirano kot hrček na svojem najljubšem igralu, nepretrgano vrtela na grozljivo samovšečnem kolesu eksistencialne stiske, samodestrukcije in otožnosti. Pepel, ki so ga večletni čustveni požari zapustili v meni sem čez čas, po sanaciji nastale škode, skrbno uporabila kot gnojilo in danes cenim tudi to izkušnjo.

Prvi ozaveščen vpogled v konstelacijo umetnosti sebstva – takrat sem jo imenovala umetnost življenja, a sem kasneje, zaradi njenega new-age pridiha, ta termin opustila – sem izkusila maja 2013 v Addis Abebi, prestolnici Etiopije. Takrat sem z akademskim prispevkom Traditional African performing Arts and the emergence of the glorious body (.pdf), ki je nakazoval mojo vizijo hipotetične performativne umetnosti življenja (»art of living«) sodelovala na mednarodni konferenci o afriških uprizoritvenih umetnostih, ki jo je organizirala Univerza v Addis Abebi. Tekst je predstavljal briljantno zmes večletnih izkustvenih in intelektualnih naplavin ter hipnega navdiha. Takrat nisem poznala ne gledališča zatiranih Avgusta Boala, niti revnega gledališča Jerzya Grotowskega. Teren po katerem sem orala je slonel na Michel Foucaultejevem študiju neustrašnega govora (parrhesia), navlažen pa je bil s potjo gledališča krutosti Antonina Artauda.

Antonin Artaud by Man Ray

Jasno mi je bilo, da me delovanje znotraj uveljavljenih oblik uprizoritvenih umetnosti (gledališče, ples, umetniški performans, cirkus)  ne zanima, a natančnejših idej o udejanjenju svoje nadumetniške fata morgane, še nisem imela. A sadika je bila vsajena in čas je prinesel nje zorenje.