Author Archives: jatun.risba

Drugi poskus javno-privatne korespondence

Prepis drugega odposlanega pisma za vspostavitev javno-privatne korespondence, ki je bilo spisano prvega dne v letu (1.1.2015). Pismo je ostalo neodgovorjeno.

SIMON …

Si moj? Ne … NE še … Pravzaprav se je tudi ali mogoče prav zaradi tega dejstva vse skupaj začelo. Ker trenutno ne obstaja nič med nama, le prijetno-konfuzni nadrealistični moment, ki sva ge skupaj preživela … kdaj? Mislim da prve dni oktobra, v času priprav na performans → Dogodek, ki je odkril, zbudil in potrdil moje najlepše blodnje. Niso sanje, niso zmedena videnja, ampak še-ne-utelešeni potenciali in tvoje telo, to telo, za katerega si potrebovala toliko let, da si ga sprejela in vzljubila in nato odkrila, da je vse eno … tvoje misli in telo in mehurček iz katerega spoznavaš svet in ljudi okoli sebe – JE VSEGA TEGA SPOSOBNO IN ZMOŽNO, VOLJNO IZPELJATI.

Sledile so hitro sprejete odločitve – v teh sem bila od vedno še posebej izurjena in spretna. Izkušnje in gon po preživetju so mojo sposobnost transformacije razvile v živalsko močen instinkt, ki grabi in spušča in dirja, vse dokler ne doseže zemlje oziroma okolja, ki ga občuti pravšnjega. Performans sem izvedla 12.10 in zadnji dan oktobra sem že puščala za sabo stanovanje (sobo v najemu) v Ljubljani. Od novembra naprej spim/živim/ustvarjam v Novi Gorici, tudi zaradi tega se ti nisem nič javljala, ti niti, a razumem. Ne meni je bilo, da začnem novo »derivo«, ki zavzame bolj sproščeno, dobrohotno obliko. Malo me je zaneslo … Skratka Simon, želela bi te boljše spoznati, ker je bežno znanje, ki ga imam o tebi, ker so občutki, ki si mi jih pustil/podaril … DRAGOCENI IN NEŽNO PRODORNI. Čudovita oseba si, mislim, vem in želim si, da bi ta nič dobil vrednost … kot v informatiki …. 011001011 … Tudi nič je, naj ima ta nič med nama svoj pomen in naj je ta, s tem pismom začeta korespondenca , orodje, MEDIJ, ki bo ustvaril nevidne, a otipljive niti med nama, na dolge razdalje. Ker so slednje neogibne, želja po z materijo zapolnjenem niču med nama pa premočne, da je ne bi poskusila uresničiti.

Naj ti povem, kam se odpravljam … Domov, v Etiopijo, v svojo srčno domovino. Najverjetneje, če korespondenca med nama steče, ti pišem, vsaj enkrat, tudi od tam. In tudi ta odločitev, po vrnitvi v Etiopijo, začasni, je bila sprejeta v navdihujoče mrzličnem post-performativnem obdobju. Verjetno oziroma gotovo zdaj boljše razumeš razloge za moje zatišje, ki je nastalo kljub svoji odločitvi za nego odnosov s sopotniki, ki jih življenje samo prinese k meni – ti so najboljši. Skrb za druge je vrlina, ki se v času obče prisotne komodifikacije spreminja v endemično pekuliarnost … poišči slovenski izraz … tudi amerikanizacija besed je posledica jezikoslovne komodifikacije … skrb za druge – ENDEMIČNA RARITETA … POSEBNOST v dobi vseprisotnega potrošništva. Kjer so tudi odnosi blago: »Izberi, uporabi, zavrzi.« Nočem biti človek veleblagovnic in odlagališč, čeprav sem bila tudi to. Nič zato. Vsi smo bili, vsaj za trenutek tudi to. Kje si zdaj in kam boš usmeril svoj naslednji korak, samo to šteje. Tako malo, veliko malo veva drug o drugemu, da nevem, kam naj se pustim speljati. Najino poznanstvo se je začelo s pogovorom o PREPUŠČANJU. Naj ti povem, da je to nekaj, kar skušam početi na stalni, konstanti ravni. Tudi bivanje v Etiopiji bo potekalo po načelu prepuščanja … bo svojevrsten performans.

Performans, oziroma oblika življenja, ki jo bom po vrnitvi v Evropo stopnjevala s turnejo po Sloveniji, za začetek . STOP! Preveč na svoje sem odrinila, a je skupnega tako malo … Obujati, razglabljati o njem pa … Mogoče pa je vseeno smiselno … Do neke točke. Te ( kača-vijuga do pike na listu, tri odstavke nižje) Kaj sem se naučila na psihogeografskem pohajkovanju po Tivoliju? Predelala sem svojo potrebo po dokazovanju/potrditvi o sposobnosti (pol)filozofskega dialoga v slovenskem jeziku, jeziku, ki ga še vedno ne uspem čutiti kot docela svojega. NE ŠE! Ker ni edini jezik, ki mi modelira možgane, ker ni jezik, ki me je ustvaril. HVALA TI. (pika, do katere sega kača-vijuga) Pika se je prehitro prikazala ali pa ne …

Prvi dan v letu 2015. Jutro prvega januarja 2015 … Naj ti bo leto globoko površinskih spoznanj, občutkov in namer, v znamenju prepuščanja. Naj vse 0, ki si jih želiš prenesti v druge dimenzije – čutno-realne, imaginarne, numinozne, virtualne, izbrisane – dobijo primerna bivališča. Mogoče se ti bo zdela ta praksa voščil ob novem letu zastarela, izumetničena, izpraznjena. Briga me, je iskrena in dobrohotna. ŽELIM TI PREKRASNO LETO 2015, LETO ČARANJ IN SVOBODE. Objem in lupčka,

Jatun

Prvi poskus javno-privatne korespondence

Prvi preizkus tehnologije javno-privatne pisemske korespondence je bil izveden na novoletni večer. V nadaljevanju prepis in fotografije takrat nastalega pisma, ki še vedno čaka na odgovor (čeprav sem Jeleno v tem času že nekajkrat videla in slišala).

Draga Jelena,

ko pišem te prve črke se spoznavam. Nevem, kakšno  obliko bodo zavzele posamezne črke, ne poznam se več v ročno-analogni obliki … Prva stvar, ki jo opažam je ta, da pišem za svoje standarde nadpovprečno berljivo.  Čustva, ki jih hočem predati naprej, božajo črke v sivih celicah, ki moje prste obračajo z nežnostjo in pozornostjo. Draga si mi Jelena in žal mi je, če sem kdaj…

NE! ŽAL MI JE, KO SEM SE DO TEBE, DO NAJU, OBNAŠALA NESPOŠTLJIVO OZ. NEPOZORNO! OPROSTI! Preveč stvari se mi je takrat … Ni res … JE RES! Preveč stvari (predvsem delovnih in pseudo-delovnih obveznosti) in premalo odnosov, hranljivih in sočnih, sem nabrala v prvih šestih mesecih vnovične, po-Etijopske Ljubljane. Ko sem začela pisati o najinem srečanju, o najinem prvem poglavju poznanstva, mi telo, um pravzaprav, blokira pisanje. Odpor čutim v prstih, v glavi, zakaj nočem govoriti oziroma pisati o najinem začetku? Odkrivam rano, jaz, ki sem jo prizadela in, ki po takem  ne bi smela nositi nje znakov. Zanimivo … Kot da je rana vedno obojestranska … Kot da je rana balon črnila, ki poči v trenutku, ko ga ranotvorec izroči svoji žrtvi, tako da barva oškropi in zaznamuje vse vpletene. Ima svoj smisel … (risba z napisom »strah«)

Odgovor se mi je sam izrisal na papirju, smešno, ne … PAMETNO, UVIDLJIVO, POMENLJIVO je telo, ko mu damo prostor, da se izrazi … STRAH. Kompost, gojišče, njiva vsega zla in sebičja. Takrat še nisem vedela, da lahko (puščica proti risbi »strah«) vzklije le na pepelu preteklosti ali pod žarki prihodnosti. V sedanjosti mu ni mesta, nima razloga, ne dobi mesa, je kvečjemu fata morgana, ki spuhti v trenutku, ko ji stopiš naproti. STRAH … Pred samo seboj? Ali pred okolico? Ne eno, ne drugo … Strah pred fiaskom, strah pred spuščanjem v nekaj, kar je bolj velikega, kompleksnega kot sem bila takrat zmožna in pripravljena razumeti. Pol leta je samo minilo od takrat, a zdi se mi … AMERIKA. Kolikokrat sem se ponovno povrgla v tem času … Večkrat … Večkrat sem se olupila, zamenjala svojo kožo, spoznala (kačjo nrav) BASTA! Slepi hodnik. Ustvarimo rov …

(konec prve strani)

Zunaj bučijo petarde, iz računalnika zapeljujejo Thindersticksi in jaz, ki precej okorno združujem besede … Še eno novo leto v samosti, a tokrat brez hrepenenj in samožuganja. Izbrano in veselo. V pričakovanju mogočnega, v občutenju zadovoljstva in pravšnjosti. STOP! Ni monolog. Jelena, oprosti za ekskurz. Kaj naj ti še predam pred odhodom  v Etiopijo? Teža se spušča na veke, a niti deseta še ni … Telo bi rado uporabilo druge kanale, pustila racio, nominalno, skočilo na subtilno, numinozno, domov… Slab začetek dobre povedi. Netočen. Naj ostane (telo), neimenljivo nedorečeno (Telo). Kličejo me sanje … Nezavedno … V zadnjih tednih imam delovne sanje, sanje z odgovori … Veseli me … znak, da sem povezana (prečrtano) MALO SEM USPELA ZAPISATI, MOGOČE … NE MOREM NADALJEVATI STAVKOV … MUČIM SE, DA NAPIŠEM VSAKO BESEDO … Spanec mi masturbira možgane in telo se mi krči v kepo. PRVO PISMO JE GLASSOLALISTIČNO USPELO … od besed k energijam in trzanju …

SREČNO JELENA v letu _____________________________ kakšnem? Izberi sama…

OBJEM, LUPČKA … Jatun

Jutranje misli dne 17.5.15

O tehnologiji jutranjih misli →

Kakšen je smisel podoživljanja osebnih travm v javnem prostoru, kot v performativnem dogodku Pot k zdravju? Koliko časa je specifičen performans umetnosti sebstva na razpolago?

Začela bom z opisom priprav na performativni dogodek, saj se umetnosti sebstva pričnejo v hipu, ko se odločiš za delo na svoji življenjski izkušnji z namenom njenega darovanja javnosti. Priprave zavzamejo obliko  dnevnih psihosomatskih treningov, ki izvajalce vodijo do spontanega podoživljanja in pretresanja izbrane travme, med katerim spotoma sproščajo utelešene napetosti, zakrče in zadušene krike. Pri tem se na posamezen ozaveščen dogodek ne vračajo in ne skušajo nevtralizirati spremljajočega emocionalnega naboja.

Bistveno opravilo je obuditev spominov prelomnih travmatičnih dogodkov, kajti nudijo ti vzgon za potovanje po času. Njihovo ozaveščanje izvajalcu omogoči suvereno javno surfanje po vodah preživete kataklizme. Zasebne nevtralizacije travm se umetniki sebstva načeloma ne poslužujemo, saj naj bi se katarzični moment zgodil v živo, pred in skupaj z drugimi, kar ima obojestranske koristi: izvajalec zaživi drugače, ZASUKANO, travme svojega življenja in to V NAVZOČNOSTI DRUGIH. S tem se oddalji od prvotnih izkušenj in spominov ter jih zamenja z novimi. Pri tem uporablja preprost, a prebrisan mehanizem časovnega stroja, kjer se vrnemo nazaj v situacije, za katere si želimo, da jih v preteklosti drugače izpeljali: z drugimi čustvi, dejanji, besedami. To storimo v sedanjosti in pretekle turobne telesne in umske informacije posodobimo v želene različice.

Prisotnost drugih je nujna za avtentikacijo opravljenega s tem, ko se poseg individuacije opravi tako na psihični kot kolektivni ravni. Le tako dosežemo polnomočni učinek transformacije preteklosti. Performer US s pripovedovanjem svoje zgodbe vzdigne ogledalo sebi in skupnosti ter vzpostavlja prakso biografskega učenja in javnih transindividualnih metamorfoz.  Performativni  dogodki umetnosti sebstva so organski material z razmeroma kratkim rokom trajanja. So sezonske manifestacije, ki se zaključijo ob koncu vsake zaključene turneje. Njihov čas sovpada z letnimi mejniki sodobnih družb (čas poletnih šolskih počitnic).

Childhood

Jutranje misli dne 13.5.15

O tehnologiji jutranjih misli →

Kaj je smoter performativnega dogodka Pot k zdravju? Kaj sporoča in komu?

V performativnem dogodku Pot k zdravju delim svojo osebno življenjsko izkušnjo bolezni: od tega, kako sem jo privabila k sebi, kako sem jo sprejela in kako sem se od nje poslovila, ko sem začutila, da je ne potrebujem več. Performans podoživlja vse faze, ki jih človek doživi v primeru soočanja s hudo življenjsko travmo, ne nujno zdravstveno. Tegobe in prehodna obdobja kriznih situacij delijo podobno strukturo. Po nastopu kataklizme skušamo poiskati način, kako se izviti iz njenega zadušujočega objema: ali z oddaljitvijo, v kolikor nam je to mogoče, ali s harmoničnim sobivanjem z njo.

S svojo zgodbo želim predati poduk o tem, da so rešitve problemov vedno na voljo, v kolikor jih iščemo. Da na Zemlji ni nič dokončnega, razen smrti, ki jo bomo vsi prej ali slej izkusili. Da je vloga žrtve zgolj ena iz med tisočerih možnih življenjskih poz, ki jih lahko utelešamo in, da lahko iz nje izstopimo v kateremkoli trenutku, ko se začutimo utesnjeni. Posameznike spodbujam k prevzemu odgovornosti za svoje počutje, zdravstveno stanje in življenje na sploh.

Med performativnim dogodkom želim javno utelesiti in prikazati delček potencialnih spretnosti in vrlin odprtega razmišljujočega telesa kot so gibi in govorjenje duha, ki se pripetijo v stanju telesne meditacije v gibanju. Manifestacijo tega, da je telo sposobno samo sprostiti vse napetosti, ki ga mučijo, če mu le damo možnost. Pokazati moč pozornosti in energije, ki jo je naše telo zmožno sprejemati in prevajati brez kakršnihkoli zunanjih pomagal.

Koga ogovarja? Vsakogar, brez kakršnihkoli identitetnih preferenc. Mogoče bi prednostno izpostavila mlade, zlasti adolescente. Vsebina performansa je univerzalno aktualna: krize so neizogibni del življenja, zato se velja naučiti, kako velja odreagirati, da jih hitro in uspešno prebrodimo.

body.injury.tumblr_lj391nypaa1qz4jelo1_500

Jutranje misli dne 1.5.15

O tehnologiji jutranjih misli →

Kdaj in zakaj sem iz »proti« prešla v »zunaj« in »nad«?

Diagnoza neozdravljive bolezni preorje vso tvojo bit. V občutljivem postdiagnostičnem obdobju evalviraš samega sebe, svoje odnose, svoje vedenjske in miselne navade ter se skušaš celostno harmonizirati. A prejeti udarec v želodec je silen, bolečina in teža, ki jo pusti v tvojem razmišljujočem telesu monstruozna. Da sem se zmogla naglo sestaviti v stoječi položaj, sem potrebovala veliko hrabrosti in stalno prisoten dotok energije. Tega sem si po načelu najmanjše akcije zagotovila tako, da sem agresijo do sebe usmerila navzven. Bitko proti sebi sem zamenjala z antagonističnim »proti«: proti sistemu, proti državi, proti družini, proti temu ali onemu političnem manevru.

Na protislovni poti sem se zadrževala vsaj toliko let kot je prstov na dlani. Znanje, vedute in izkušnje, ki sem jih pridobila v tem času so bile koristne in pogled odpirajoče, a na dolgi rok je takšna usmeritev preveč agresivno-destruktivna, da bi lahko vodila do konstruktivnih rezultatov. Sčasoma sem se bolj in bolj zavedala mlahavosti na zunaj neupogljivega antagonističnega militanstva ter se od njegovega ethosa postopoma oddaljevala. Zakaj?

Ko si »proti« nečemu, recimo proti rasizmu, te nasprotujoči še vedno drži v šah mat poziciji, saj predstavlja steber na katerega se obešaš, čeravno z namenom, da ga zrušiš, oškrbiš ali kako drugače onečediš. Dokler svojo pozornost usmerjaš v neželeno, to neželeno hraniš s svojo življenjsko energijo in bolj kot si »proti«, več energije ji dovajaš. Sebe pa hiraš.  Po tem spoznanju sem se raje premaknila na stran in na više, od koder sem pridobila panoramski razgled, boljše počutje in večjo učinkovitost. Militantni antagonizem izhaja iz, za moje pojme, preseženega, preveč redukcionističnega postulata. Svet deli na pol. Na eni strani imaš »ta hudobne«: država, politika, kapitalistični sistem, bogati, itd.,  proti katerim se bojujemo mi, etično bolj odgovorni ljudje. A takšna delitev je preveč črnobela in shematična.

Vodoo religija in zar kulti poznajo simbol palice, ki se na vrhu  razdvoji v dve liniji. Trup palice uteleša skupno, iz katere izhajamo in proti kateri se vračamo, medtem ko razdvojitev ponazarja parcelizirani svet dualnosti: dobro/zlo, pravilno/napačno, moški/ženska, toplo/hladno, itd., ki kraljuje na Zemlji.

Ljudje se vedno bolj zavedamo, da je realnost kompleksnejša in bogatejša od koordinat dihotomične klasifikacije ter, da je bit življenja, stvari in čustev spremenljivo performativna.  Ko to vedenje o začasnosti in minljivosti vsega apliciramo na marksistično teorijo o zatiranih proletarcih in zatirajočih kapitalistih, preprosto ne zdrži več, zlasti v današnjih eksemplarnih razmerah, kjer smo  največkrat sami sebi največji zatiralci. Preskoči dejstvo, da smo vsi pripadniki iste vrste: ljudje v svoji minljivosti in v konstantnem nastajanju, s svojimi šibkostmi, sposobnostmi in naravnimi potenciali. Skratka, gre za pogled, ki zanemari horizont  skupne predindividualne človeške narave, ki je osrednji predmet mojega zanimanja. Človeška narava, ki je tudi kulturna, ker je človek jezikovna žival z naravno sposobnostjo in potrebo po poseganju v prostor.

Kultura je koža skozi katero diha človeška narava. Ko se zavemo naravnosti kulture pri človeku in umetelnosti praktično vsega človeškega habitata, postanejo stebri vsake specifične družbe prožno prepogibajoči, kar je dobro. Nenaravnost je naravna lastnost človeka in izvira iz kulturne nravi človeške vrste.

Kaj so torej naravne zakonitosti človeka? Impulzi, tresljaji, strahovi, potrebe. Človek je družbena žival s potrebo po pripadnosti in skupnostnem delovanju. To je naravna človeška potreba. Način kako jo bo udejanjil in uresničil pa je odvisno od lokalnih in globalnih (glokalnih) kulturnih dejavnikov.

Jutranje misli dne 30.4.15

O tehnologiji jutranjih misli →

Pretresanje  in preseganje barier med javnim in zasebnim je stalnica intervencij umetnosti sebstva. Zasebno (privatne izkušnje, tegobe in užitke) obravnavajo v polju skupnosti in javnega življenja. Zakaj?

Meje med tem, kar danes pojmujemo kot zasebno in tistim kar imenujemo javno, so premične. Izhajajo iz kulturno in zgodovinsko specifičnih postulatov določene družbe in so spreminjajoče. Načeloma skušam vsako načelo brezosebnega jaza (brezobrazne kolektivne zavesti) prebrati kot z določenim namenom ustvarjen konstrukt, ki ni nikdar naraven. Zanima me, čigavi interesi so ga proizvedli in s kakšnim namenom. Izprašujoči pristop me popelje do jedra zadeve, ki jo želim spoznati in razodeti.

Question mark

Interes po ustvarjanju odprtih teritorijev v polju javnega izhaja iz osebnega spoznanja in odločitve. Po preživetju težkega osebnega brodoloma, čemur so sledila leta raznovrstnega zunaj-institucionalnega preizkušanja in delovanje, sem sprejela odločitev, da se bom nadalje reševanja osebnih težav (tistega kar uvrščamo v koš zasebnega) lotevala na terenu skupnega in to na javen, čim bolj dostopen način. To pomeni, da skušam vsakič ugledati sistemske pomanjkljivosti, ki so sploh omogočile, da se je določen problem pojavil. Srčiko težav ne iščem v posameznikovi neprilagojenosti ampak v družbenem nedelovanju. Z bolj izbranimi besedami povedano, namesto priljubljene psihološke patologizacije, se zatekam k sistemskim in organizacijskim disfunkcijam, ki podpirajo nastanek transindividualnih neskladij. Odkrite izhode iz danega osebno-skupnostnega problema potem delim z javnostjo. Kolektiviziram tako probleme kot rešitve iz problemov.

Izhajam iz spoznanja, da je družba, v kateri živimo (tako kot celotna zemeljska nrav) procesualna ter kot taka spremenljiva in slej ko prej minljiva. Tako kot živi organizmi, imajo tudi družbeni fenomeni svoj rok trajanja. Družbene norme so zgodovinsko specifični pojavi, ki so odraz aktualnih miselnih vzorcev, družbenih potreb in političnih manevrov. Predstavljajo eskalacijo trenutnih interesov večine, a ta večina deluje, bolj ali manj zavedno, pod taktirko najvplivnejših.

Minljivost vsega in vseh je permetum mobile življenja na Zemlji. Minljivost in iz nje izhajajoča začasnost tvorita humusno prst, iz katere klijejo vse manifestacije nastajajočega. V sodobnih potrošniških družbah je tudi prostor namenjen skupnostnem udejstvovanju do večje mere potrošniški oziroma interesno orientiran. Del skupnosti se čutimo le še kot pripadniki te ali one interesne organizacije ali pobude. Mesto skupnosti so zasedle skupine tabornikov, aikido borilcev, ljubiteljskih fotografov, ljudskih plesalcev in tako dalje. Oblike interesnega združevanja, ki preslikujejo model turističnih aranžmajev – že vnaprej poznamo prostorske in časovne  koordinate kraja, v katerem se bomo gibali in tip odnosov, ki se znotraj takega prostora lahko razvijejo –  so zamenjale prvotne vaško-plemenske ureditve, ki so bile bolj heterogene in kompleksnejše, saj niso uveljavljale partikularnih kriterijev za nje članstvo. Članstvo v vaški skupnosti je poleg koristi prinašalo tudi obveze in odgovornosti. Vsakdo je zasedal odgovorno mesto v njeni strukturi. Raznolika, vse vključujoča, neparcelizirana skupnost je tista, znotraj katere me primarno zanima posegati. A najprej se mora takšna skupina ljudi začutiti, prepoznati in skonstruirati kot skupnost, vsem razlikam in posebnostim navkljub.

Diaout community discusses drought in Mauritania

Izkustvo, ki me pri tem podvigu navdihuje in vodi, izhaja iz mojega tretjega trimesečnega bivanja v Etiopiji, ki je bilo posvečeno izkustvenemu spoznavanju organizacijsko-bivanjskih modelov predindustrijskih družb. Struga po kateri sem se sukala je sledila tradicionalnim ritualnim obredom in praznovanjem znotraj samopreskrbnega načina življenja. Na rednem tedenskem zborovanju sledilcev zar kulta sem bila priča praksi skupinskega (javnega) deljenja osebnih tegob in težav, kjer je zbrana skupnost v spremstvu lokalnega duhovnega voditelja, emocionalno podprla ter s svojim znanjem in izkušnjami okrepila nasvete, ki jih je pomoči željan prejel od šamana. Doživela sem okolje, kjer se problemi odprto delijo in rešujejo znotraj skupnosti. Ta deluje spodbudno in sprejemajoče, saj posameznika obravnava kot člana nekaj mnogo širšega od sebe: lokalne skupnosti, tradicije, prednikov, stvarstva in ga ne sodi.

Občutek skupnih tal pod nogami, ki povezujejo vsakogar z vsem, sem v odrasli koži prvič zares občutila šele v Etiopiji in vznesena sem bila nad njegovo močjo in lepoto. Nevidna mreža predindividualne enosti in nelastninskega skupnega je nestruktura (glej communitas), ki jo tkem in raztezam tudi v tukajšnjem razvito razkropljenem svetu.

Jutranje misli dne 29.4.15

O tehnologiji jutranjih misli →

V performativnem dogodku Pot k zdravju se delno razgališ. Ne vidiš v tem zametkov ekshibicionizma? Se ti ta gesta ne zdi sporna in neprimerna za javni prostor?

Artefakt umetnosti sebstva je razmišljujoče telo v delovanju in izvajalce umetnosti sebstva zanima odkrivati, kaj in kako govori v stanju razumsko nekontrolirane vodenosti  (»vprege«)  s strani duha. Sprašujemo se, kako odreagira in kaj razkrije v tistem čarnem trenutku celostnega vibriranja s silami zemlje, ki ga je Grotowski poimenoval »totalni akt«. Takrat sebstvo doseže stadij, ki ga je Artaud imenoval »telo brez organov«, posrečena metafora odprtega, celostno pretočnega telesa.

Ekshibicionizem je produkt ločenega ega, ki je žejen pozornosti, hvale in odobravanja. V stanju utelešenja duha je ego neoprijemljiv postulat. Ob neprisotnosti ega pa ekshibicionizem empirično ni mogoč. To je prvo dejstvo, ki ga želim izpostaviti. Vsako darovanje razmišljujočega telesa oziroma povedano z Grotowskovo terminologijo, vsak totalni akt, izključuje manifestacije ega, ker je slednji v aktu darovanja izmuzljivo zabrisan v predindividualnem teritoriju človeške biti.

Morebitna golota tedaj ne služi razkazovanju, ampak razkrivanju. Česa? V mojem primeru nasilja, ki se sistematsko izvaja nad biološko definiranim ženskim telesom: s strani propagandno-marketinške in kulturno-ideološke mašinerije. Žensko telo, ki se danes predstavlja kot idealno, ustreza izvenzemeljskim standardom, saj je virtualno obdelano in kot tako neresnično in zavajajoče. Predlagam resolucijo, s katero bi morale reklame, ki izrabljajo mičnost fizičnega telesa, tako moškega kot ženskega ter vseh vmes, vsebovati informacijo o digitalni (ne)obdelavi uporabljenega foto ali video materiala. Kot pri označevanju biološko pridelanih živil v prehranski industriji, tako bi bilo smiselno vpeljati etično odgovoren standard digitalno neobdelanih vsebin v propagandno-oglaševalskem svetu.

Nedosegljivost digitalno olepšanih teles in spremljajoče nasilje potrošnike industrije vzbujajo pri ženskah (a tudi pri moških), predvsem pa pri dekletih v  fazi odraščanja, občutke manjvrednosti in nezadostnosti, ki so lažni, zavajajoči in izredno agresivni. Opisan »žensko ubijajoči« propagandni stroj poganjajo domala vsi množični mediji in ves marketing glavnega toka. V kolikor opišem svojo izkušnjo zanikanja in zavračanja ženskega telesa skozi čas, sem prve turbulence začutila vzporedno z rastjo svojih prsi. Nisem se želela razlikovati od svojega brata, od svojih moških (»večvrednih«) sovrstnikov, ki so se lahko še naprej brezskrbno pojavljali zgoraj brez. Svoboda, ki sem jo kot telo z bolj poudarjenimi prsi izgubila. Čemu? Zakaj so ženske prsi tako obscene, da jih je v javnosti nujno potrebno zakrivati, čeprav so človekov prvi vir hrane?

Odkrite prsi veljajo za greh, tabu, škandal samo v patriarhalnih družbah. Opravimo časovni ekskurz, ki nas popelje do kultnega kretsko-minojskega kipca kačje boginje. Zemeljska boginja kač je oblečena v do tal segajočo obleko, ki razkriva in poudarja njeno bujno oprsje. Podobne podobe prsi razkrivajočih se kostumov, najdemo v številnih srednjeveških upodobitvah. Ikona Doječe Madone je bila izredno priljubljen sakralni motiv v Srednjem Veku do nastopa Tridentinskega Koncilja leta 1543, ki je med drugim sprejel sklep o generalni prepovedi čutnih upodobitev v sakralni umetnosti. Od takrat dalje so se razkrite ženske prsi v občem javnem prostoru, do nastopa Femen gibanja, pojavljale izključno v navezi s pornografijo.

Bernardino Luini - Nursing Madonna

Skratka, svoje ženske prsi sem zaradi kulturnih implikacij in prohibicij dolgo doživljala kot breme. Ne zaradi svoje oblike oziroma biologije, ampak zato ker zahtevajo posebno zakrivanje in sramovanje ali, na drugem bregu dopuščenih možnosti, omikanje in seksapilno manipuliranje. Same lastnosti in možnosti, s katerimi se nisem želela ukvarjati, še manj poistovetiti ali izkoriščati. Ne razumite me napak. Prsi, vsakršne, sploh ženske (ki so potencialen vir življenja) so prekrasen del popolnega človeškega organizma. Karam kulturne navade in kolektivna mišljenja, ki oddaljujejo ženske od sprejemajočega, valorizirajočega utelešenja v svojih prekrasnih telesih. V moji življenjski izkušnji me niso ne družina, niti šola, niti sovrstniki, niti mediji, znali spremljati na poti iz univerzalno spolnega otroka v žensko. S tem, da je pojem ženska v večji meri družbeno-politični konstrukt.

Dejanske biološke razlike med moškimi in ženskami se razen tistih v spolovilih in hormonih tako malenkostne, da je smiselno ozavestiti vsebino tega s praznim zrakom napolnjenega nahrbtnika. V vsakodnevnem življenju so na primer razlike med  hiperaktivnimi in počasno-lenobnimi posamezniki  mnogo bolj opazne in markantne od razlik, ki se pojavljajo med hiperaktivnimi posamezniki ženskega in moškega spola. Vprašajmo se: bi bilo razgaljenje mojega prsnega koša manj problematično, če bi moje telo bilo moško in ne žensko telo?

Če bi bila moški, ne bi nihče problematiziral tega akta, saj bi veljal za čisto vsakdanjega, torej nepomembnega. Tudi ženske prsi si zaslužijo živeti takšno svobodo. Žensko telo ni a priori seksualno. Seksualnost ni že vnaprej prisoten izraz ženskega telesa, ni stalno navzoča lastnost ženske biti, ampak stvar človeških telesnih potencialov, ki jih uporabljamo in razvijamo na svojo lastno željo in odgovornost. Žensko in moško telo sta TUDI seksualni, ko se za to odločita. Kot je sposobnost govora naravno dana sposobnost človeške vrste, tako je nadinstinktivna seksualnost edinstvena naravna lastnost človeške vrste. Tako kot govor, nič več in nič manj kot to. Vse ostale asumpcije so plod propagandno-političnih konstruktov in manipulacij. Če se vrnem na svoj konkreten primer razgalitve ženskih prsi v javnem prostoru, bi rada izpostavila emancipatorno plat tega dejanja, ki sporoča: »Upam si biti in se živeti takšno kot sem.«

Pri vsem tem je razkritje prsi na performativnem dogodku Pot k Zdravju, v primeru njene aktualizacije, zgolj nujno opravilo, ki podkrepi čutno besedno reprogramiranje v teku in ne končna namera. V primeru, da moje dejanje koga seksualno vzburi, to ni iskano. Gre za akt opolnomočenja na osebni in kolektivni ravni, kot emancipacija ženskega telesa kot takega. Je utelešenje ženskega krika in zahteva po enakopravni obravnavi ženske seksualnosti, kjer ta ni stvarnost ženske identitete ampak zgolj potencialnost njenega razmišljujočega telesa.

Jutranje misli dne 27.4.15

O tehnologiji jutranjih misli →

V čem se priprave za performativne dogodke umetnosti sebstva razlikujejo od treningov Odin teatra Eugenia Barba oziroma od treningov za igralce, ki jih je razvil njegov učitelj, ustanovitelj koncepta revnega gledališča, Jerzy Grotowski?

Vsem izpostavljenim primerom (umetnosti sebstva, gledališče E. Barba in revno gledališče J. Grotowskega) je skupno posvečanje človeku v celoti: nedeljiv unikum razuma, telesa in duha. Z drugimi besedami, to čemur Barba, Grotowski in umetnosti sebstva posvečajo pozornost je razmišljujoče telo, njegovi prirojeni impulzi in razvojni potenciali. Subjekt, ki mu posvečajo pozornost je enak, razlike se nahajajo v pristopu in nameri delovanja. Poglavitna razlika je ta, da Barba in Grotowski svoji partikularnosti in inovativnosti navkljub delujeta znotraj institucije gledališča. To pa je kontekst, ki umetnosti sebstva ne zanima.

Gledališče je prostor fikcije, ki jo vodi diktat »kot da«. V gledališču igralci delujejo,»kot da« bi bili nekdo drug v nekem drugem času in prostoru in celotna situacija je prikazana, »kot da« bi bila resnična. Burni telesni odzivi in emocije, ki so bile značilnost  revnega gledališče Jerzya Grotowskega, so skrajno doživete inscenirane mimikrije resničnih čustvenih stanj. Ostajamo v kraljestvu fikcije.  Za razliko od Barbe in Grotowskija, performativni jezik umetnosti sebstva ne pozna ne igralcev ne posnemanja.

A vrnimo se na izhodiščno vprašanje, ki je bilo osredotočeno na priprave za performativni dogodek, oziroma treninge. Za umetnosti sebstva je značilen kontinuirano-mehak prijem, ki sloni na želji po razumevanju, sprejemanju in premagovanju tega kar smo. Barba in Grotowski sta oblikovala vrhunske treninge za krepitev psihofizičnega aparata igralcev svojega teatra. Slednji so po kontinuiranemu prakticiranju izbranih vaj postali virtuozi v uporabi naravnih gibalnih in izraznih sposobnosti svojega razmišljujočega telesa. Ampak dostop do treningov je bil omejen na izbrano zasedbo igralcev, ki so omenjene spretnosti dosegli po več letih napornega, vsakodnevnega treniranja, ki se je  izvajalo pod budnim nadzorom voditelja – režiserja.

Vidimo, da gre za model, ki ni uporaben za širšo občo uporabo in to iz več razlogov. Prvič zato, ker preveč poudarka izkazuje disciplini kot sredstvu za dosego izjemnih gibalno-izraznih spretnosti. Če uporabim metaforo iz živalskega sveta, je tako dosežen virtuozizem kot piščanec, ki se izvali iz certificiranega rejniškega jajca natanko ob polni luni po nadpovprečno dolgem obdobju valjenja. Tako rojeno pišče je plod izbranosti in nenaravne strogosti.

Umetnosti sebstva ne obljubljajo instantnih čudežev. Zahtevajo dnevno udejstvovanje in delo na sebi, ampak to poteka pod taktirko prožnosti in uživanja. Dnevne vadbe so izredno fleksibilne, dnevu in počutju prilagodljive. Postavljene imaš določene smernice delovanja, ki si jih sam izbral, ker ti odpirajo želen horizont raziskovanja in krepitve. Kaj natančno, kako in koliko časa boš dnevno porabil za izbrano obliko samospoznavanja in opolnomočenja, je odvisno od tvojega hipnega počutja in partikularnih koordinat dnevne agende.

Izpostaviti želim tudi to, da bolj kot si svoboden, več odgovornosti imaš, saj si sam svoj voditelj. Treninge lahko izvajaš tudi sam ter skoraj kadarkoli in kjerkoli. Ne potrebuješ posebnih razmer, niti učitelja-vodnika ali skupine soustvarjalcev/praktikantov umetnosti sebstva. Prisotnost mentorstva in soustvarjalcev je seveda možna in zaželena, a niso neizogibni. US lahko izvajaš tudi samostojno v svojem vsakdanu. To je edinstvenost horizonta umetnosti sebstva.

Treningi Odin teatra Eugenia Barbe:

Treningi Grotowskega:

Jutranje misli dne 25.4.15

O tehnologiji jutranjih misli →

Od kod izvirajo umetnosti sebstva? Kdaj in kako so nastale? 

S semeni umetnosti sebstva sem se, kot vsakdo, že rodila. Moja otroška leta, sploh tista prva, pred in zgodnje šolska, so bila tako veselo vznesena in čarobna, da jih še danes dojemam kot prvo izkustvo razcvetelega, vsemogočnega sebstva. K tem spominom in občutkom se še danes vračam po inspiracijo. Težko si predstavljam, da bi brez njih navdiha prispela do tako subtilnih percepcij možnega.

Radostnemu otroštvu so sledila mrka pubertetniška in mladostniška leta, ko sem se, hipnotizirano kot hrček na svojem najljubšem igralu, nepretrgano vrtela na grozljivo samovšečnem kolesu eksistencialne stiske, samodestrukcije in otožnosti. Pepel, ki so ga večletni čustveni požari zapustili v meni sem čez čas, po sanaciji nastale škode, skrbno uporabila kot gnojilo in danes cenim tudi to izkušnjo.

Prvi ozaveščen vpogled v konstelacijo umetnosti sebstva – takrat sem jo imenovala umetnost življenja, a sem kasneje, zaradi njenega new-age pridiha, ta termin opustila – sem izkusila maja 2013 v Addis Abebi, prestolnici Etiopije. Takrat sem z akademskim prispevkom Traditional African performing Arts and the emergence of the glorious body (.pdf), ki je nakazoval mojo vizijo hipotetične performativne umetnosti življenja (»art of living«) sodelovala na mednarodni konferenci o afriških uprizoritvenih umetnostih, ki jo je organizirala Univerza v Addis Abebi. Tekst je predstavljal briljantno zmes večletnih izkustvenih in intelektualnih naplavin ter hipnega navdiha. Takrat nisem poznala ne gledališča zatiranih Avgusta Boala, niti revnega gledališča Jerzya Grotowskega. Teren po katerem sem orala je slonel na Michel Foucaultejevem študiju neustrašnega govora (parrhesia), navlažen pa je bil s potjo gledališča krutosti Antonina Artauda.

Antonin Artaud by Man Ray

Jasno mi je bilo, da me delovanje znotraj uveljavljenih oblik uprizoritvenih umetnosti (gledališče, ples, umetniški performans, cirkus)  ne zanima, a natančnejših idej o udejanjenju svoje nadumetniške fata morgane, še nisem imela. A sadika je bila vsajena in čas je prinesel nje zorenje.