Category Archives: Jutranje misli objave

Odraščanje na Krasu. Psihotemporalni eksperiment

Kmalu po vzpostavitvi spletišča artsofself.com mi je Tanja Kovačič poslala prepis pogovora o moji izkušnji odraščanju na Krasu, ki sva ga leta 2010 opravili za namene njene doktorske disertacije. Prejeti prepis nisem in ga še nekaj časa ne bom prebrala, ker sem načela zanimiv psihotemporalni eksperiment z uporabo tehnologije Jutranjih misli.

Lotila sem se ga tako, da sem Tanjina vprašanja (ki so bila v wordovem dokumentu vidno in jasno ločena od mojih odgovorov) prekopirala na prazen list papirja. V poskusu bom ponovno odgovorila na Tanjina izpraševanja ter ustvarila sodobno verzijo taistega pogovora v časovnem razmahu petih let.  Potem bom objavila pogovor v obeh različicah: v originalni in 2.0 obliki. V naslednji fazi bom primerjala zdaj s tedaj, s poudarkom na analizi dosežene posodobitve sebstva. Intervju je obsežnega formata, šteje okoli 30 vprašanj. Danes sem na prvi sklop vprašanj že odgovorila.

Na zaključek in objavo rezultatov eksperimenta bo potrebno počakati teden ali dva, dokler ne odgovorim na vsa Tanjina vprašanja. To je varnostno merilo, ki mi zagotavlja, da v času izvajanja eksperimenta ne pridem v stik s prvotno vsebino razgovora, kar bi gotovo interferiralo z mojim aktualnim artikuliranjem odgovorov.

Karst 1914_2014

Jutranje misli dne 23.6.15

O tehnologiji jutranjih misli →

Kakšen je potek performativnih dogodkov umetnosti sebstva? Zakaj so potrebni trije večeri za izpeljavo enega performativnega dogodka? Je na tri srečanja razvlečeno dogajanje res potrebno? Kaj pa, če nimam na voljo treh dni in se lahko udeležim zgolj enega izmed performativnih večerov? Je v tem primeru sploh smiselno, da pridem in kako naj se odločim, kdaj pridem? (23.6.15)

Performativni dogodek US najbolje opišem kot tridnevni cikel preobrazbe, oziroma kot splošen prehodni obred sodobnega tipa, kjer je prvi večer posvečen »otresanju«: mišičnih zakrčov, gibalno-miselnih avtomatizmov, zadušenih emocij in strahov; drugi »kreiranju« : postavljanju in posodabljanju lastnega osebnega in kolektivnega sebstva; zadnji, tretji večer pa »rajanju«: praznovanju in prakticiranju doseženega.

Tridnevni cikel se začne s praznjenjem neželenega in nekoristnega, ki smo ga hranili (beri pitali) v preteklosti in ki ga sedaj hranimo (beri nosimo) v svojih razmišljujočih telesih. Prvo  srečanje je namenjeno sproščanju požrtih krikov, zgoltanih replik in vprašanj ter ozaveščanju miselno-gibalnih tenzij. Če podam metaforo, je prvi večer čas oranja, preobračanja in razkrivanja sebstva. Opravilo, ki je sorodno kopanju in rahljanju zemlje, pripravi prsti na uspešno setev. Kjer je zemlja, po kateri rijemo, naše razmišljujoče telo: njegovo celičje, živčevje in njegovi potenciali spreminjanja. Naslednji večer je njegovo logično nadaljevanje in služi snovanju novega, drugačnega, boljšega. To je čas preizkušanja in oblikovanja bolj koristnih in zadovoljujočih modelov (so)bivanja in reflektiranja. Čas formiranja boljše delujočih vedenjskih vzorcev in besednih iger. Čas gibčnih prevalov in ustvarjalnih preobratov lastnega psihičnega in kolektivnega sebstva. Cikel se sklene na dan nedelje z rajanjem, ki podpre in aktualizira opravljeno porajanje samih sebe. Tretji večer je namenjen praznovanju: uživanju ob deljenju in preizkušanju naučenega in storjenega. Vidimo, da je performativni dogodek US  proces, ki preobrača oporišča, morišča in trebišča naše biti. Gre za operacijo, ki zahteva posebno pozornost in čas, da se izvrši in zaiskri v vsej svoji potencialnosti. Od tu razumemo, zakaj so trije večeri lahko še prekratki.

Performativnega dogodka US se namreč ne udeležiš kot opazovalec. Umetnosti sebstva ne predvidevajo in ne poustvarjajo občinstva: megle, inertne, vojažerske publike. Vsak prisostvovalec je soustvarjalec, sopotnik transformativnega procesa v nastajanju. Performativnega dogodka umetnosti sebstva se lahko udeležiš le kot akter, ki se je pripravljen naučiti in učiti: o sebi, drugih in svetu. Kaj natanko in koliko boš odnesel od te izkušnje je nepredvidljivo. Kar je vežno, je tvoje stanje pripravljenosti na spremembe. In zavedanje, da je vse kar se zgodi, prav, saj kategoriji »narobe« in »napačno«  ne obstajata. To je vse, kar potrebuješ vedeti, za participacijo v performativnem dogodku US. Tudi če se performativnega cikla udeležiš večkrat, ga vsakič doživiš prvič. Ker je prisotnih preveč spremenljivk in svobode, da bi doživel reprizo.

Lahko pa se zgodi, da je učinek prvega srečanja tako močen, da ga drugi dan še nisi pripravljen stopnjevati do naslednje faze: etape kreiranja, saj potrebuješ več časa za praznjenje. Nasvet, ki ga dajem je, da je vedno smiselno prisluhniti svojim občutkom in intuiciji. V kolikor se še ne čutiš pripravljenega za snovanje novega, potem je boljše, da se zadržiš v območju otresanja starega, nekoliko dlje. Nič narobe ni v tem, ravno nasprotno. To je znak, da se aktivno osvobajaš od bremen in nekoristnih vzorcev. Znak, da si sprožil proces reprogramiranja in opolnomočenja samega sebe. V taki situaciji vam svetujem, da me po potrebi in želji kontaktirate in da ciklus preobrazbe nadaljujejte šele takrat, ko se nanj čutite pripravljeni.

V kolikor bi se radi udeležili celotnega ciklusa,  a vam to, zaradi časovnih omejitev, ni omogočeno, vam svetujem, da si izberete dan, ki sovpada z vašimi trenutnimi interesi in željami. V kolikor vas zanima doživeti performativni dogodek v njegovi celoti, je smiselno, da sledite časovnemu sosledju njegovega poteka. Vsak večer pa doseže neko svojo celoto tudi kot posamezen dogodek. Je kakor krilo triptiha, kjer je vsako krilo posebej zaključena umetnina, a doseže svojo maksimalno realizacijo in čar(ob)nost šele ob prisotnosti vseh členov umetniškega dela.

 

Avtor triptiha je OrgaNick.

 

Jutranje misli + korespondenca dne 19. 6.15

*** Mail je kolektiven. Morebitno preveč osebno nagovarjanje je posledica njegove večosebne nravi. Vsebina maila je objavljena tudi na strani artsofself.com kot primer besedila nastalega s tehnologijo Jutranje misli .Morebitne odgovore nanj bom obravnavala kot maile zasebne narave in jih ne bom objavljala in delila naprej, razen če si tega izrecno ne želiš. Vabljen(a) k branju. ***

Drago, ljubo bitje,

najverjetneje je že dolgo odkar se ne slišimo, vidimo. Oprosti. Danes ti z radostjo sporočam, da sem v zadnjih nekaj dnevih postavila WP (wordpress) internetno stran, ki kot plašč združuje in varuje vse, kar sem v tem času opravila, doumela in delila naprej, Stran nosi naslov www.artsofself.com , umetnosti sebstva po slovensko. Pejg je navkljub angleški domeni v celoti spisan v slovenščini. Vabim te, da se sprehodiš po njem. Morda naletiš na kaj nepričakovanega, nisem delila vsega z vsakim. Kar moraš vedeti je to, da sem odlično in v veselem pričakovanju začetka Poti kzdravljenja, na katero te prisrčno vabim. Obisk strani začni pri Zahvalah , te so namenjene tudi tebi. Če se ti nisem in če se ti še kdaj v prihodnjih dneh ne javim na telefon, je to zgolj zaradi vzdrževanja – v izrednem stadiju nepretrganega angažmaja, v katerem živim že od prve polovice aprila – prepotrebnega fokusa in “skrbi zase”. Zlasti v zadnjem tednu je bila moja dobrobit na velikem izzivu, čas postavljanja strani. Klic bi bil prenaporen za krhko stanje ravnovesja v katerem sem čemela. Gremo dalje, zdaj sem svobodna, zdaj sem vzneseno vznemirjena in srečna. Kako si ti?

Pot kzdravljenja se začne čez natanko teden dni v Novi Gorici. V kolikor imaš željo in možnost (gostovanja), me lahko povabiš v tvoj kraj. Z veseljem ga obiščem in izvedem performativni dogodek tudi tam.

Na kmalu.
Na soncu.
Na glasbi (četudi zgolj namišljeni).

Objemov,
Jatun

P.S. Naj še enkrat eksplicitno izpostavim svoj zadnji dosežek. V dneh od nedelje do četrtka dopoldne sem brez zunanje pomoči in brez predhodnih izkušenj, postavila WP blog, ga registrirala, prenesla na novo domeno in vzpostavila njegovo polno delovanje. Ta izkušnja dokazuje zmožnosti, ki jih imamo danes na razpolago. Izkoristi jih! Če potrebuješ okno v svet, si ga sezidaj! V manj kot tednu dni, polno delujoče. Sam(a), brez predhodnih izkušenj. Za nasvete in podporo sem ti na voljo.

Jutranje misli dne 17.5.15

O tehnologiji jutranjih misli →

Kakšen je smisel podoživljanja osebnih travm v javnem prostoru, kot v performativnem dogodku Pot k zdravju? Koliko časa je specifičen performans umetnosti sebstva na razpolago?

Začela bom z opisom priprav na performativni dogodek, saj se umetnosti sebstva pričnejo v hipu, ko se odločiš za delo na svoji življenjski izkušnji z namenom njenega darovanja javnosti. Priprave zavzamejo obliko  dnevnih psihosomatskih treningov, ki izvajalce vodijo do spontanega podoživljanja in pretresanja izbrane travme, med katerim spotoma sproščajo utelešene napetosti, zakrče in zadušene krike. Pri tem se na posamezen ozaveščen dogodek ne vračajo in ne skušajo nevtralizirati spremljajočega emocionalnega naboja.

Bistveno opravilo je obuditev spominov prelomnih travmatičnih dogodkov, kajti nudijo ti vzgon za potovanje po času. Njihovo ozaveščanje izvajalcu omogoči suvereno javno surfanje po vodah preživete kataklizme. Zasebne nevtralizacije travm se umetniki sebstva načeloma ne poslužujemo, saj naj bi se katarzični moment zgodil v živo, pred in skupaj z drugimi, kar ima obojestranske koristi: izvajalec zaživi drugače, ZASUKANO, travme svojega življenja in to V NAVZOČNOSTI DRUGIH. S tem se oddalji od prvotnih izkušenj in spominov ter jih zamenja z novimi. Pri tem uporablja preprost, a prebrisan mehanizem časovnega stroja, kjer se vrnemo nazaj v situacije, za katere si želimo, da jih v preteklosti drugače izpeljali: z drugimi čustvi, dejanji, besedami. To storimo v sedanjosti in pretekle turobne telesne in umske informacije posodobimo v želene različice.

Prisotnost drugih je nujna za avtentikacijo opravljenega s tem, ko se poseg individuacije opravi tako na psihični kot kolektivni ravni. Le tako dosežemo polnomočni učinek transformacije preteklosti. Performer US s pripovedovanjem svoje zgodbe vzdigne ogledalo sebi in skupnosti ter vzpostavlja prakso biografskega učenja in javnih transindividualnih metamorfoz.  Performativni  dogodki umetnosti sebstva so organski material z razmeroma kratkim rokom trajanja. So sezonske manifestacije, ki se zaključijo ob koncu vsake zaključene turneje. Njihov čas sovpada z letnimi mejniki sodobnih družb (čas poletnih šolskih počitnic).

Childhood

Jutranje misli dne 13.5.15

O tehnologiji jutranjih misli →

Kaj je smoter performativnega dogodka Pot k zdravju? Kaj sporoča in komu?

V performativnem dogodku Pot k zdravju delim svojo osebno življenjsko izkušnjo bolezni: od tega, kako sem jo privabila k sebi, kako sem jo sprejela in kako sem se od nje poslovila, ko sem začutila, da je ne potrebujem več. Performans podoživlja vse faze, ki jih človek doživi v primeru soočanja s hudo življenjsko travmo, ne nujno zdravstveno. Tegobe in prehodna obdobja kriznih situacij delijo podobno strukturo. Po nastopu kataklizme skušamo poiskati način, kako se izviti iz njenega zadušujočega objema: ali z oddaljitvijo, v kolikor nam je to mogoče, ali s harmoničnim sobivanjem z njo.

S svojo zgodbo želim predati poduk o tem, da so rešitve problemov vedno na voljo, v kolikor jih iščemo. Da na Zemlji ni nič dokončnega, razen smrti, ki jo bomo vsi prej ali slej izkusili. Da je vloga žrtve zgolj ena iz med tisočerih možnih življenjskih poz, ki jih lahko utelešamo in, da lahko iz nje izstopimo v kateremkoli trenutku, ko se začutimo utesnjeni. Posameznike spodbujam k prevzemu odgovornosti za svoje počutje, zdravstveno stanje in življenje na sploh.

Med performativnim dogodkom želim javno utelesiti in prikazati delček potencialnih spretnosti in vrlin odprtega razmišljujočega telesa kot so gibi in govorjenje duha, ki se pripetijo v stanju telesne meditacije v gibanju. Manifestacijo tega, da je telo sposobno samo sprostiti vse napetosti, ki ga mučijo, če mu le damo možnost. Pokazati moč pozornosti in energije, ki jo je naše telo zmožno sprejemati in prevajati brez kakršnihkoli zunanjih pomagal.

Koga ogovarja? Vsakogar, brez kakršnihkoli identitetnih preferenc. Mogoče bi prednostno izpostavila mlade, zlasti adolescente. Vsebina performansa je univerzalno aktualna: krize so neizogibni del življenja, zato se velja naučiti, kako velja odreagirati, da jih hitro in uspešno prebrodimo.

body.injury.tumblr_lj391nypaa1qz4jelo1_500

Jutranje misli dne 1.5.15

O tehnologiji jutranjih misli →

Kdaj in zakaj sem iz »proti« prešla v »zunaj« in »nad«?

Diagnoza neozdravljive bolezni preorje vso tvojo bit. V občutljivem postdiagnostičnem obdobju evalviraš samega sebe, svoje odnose, svoje vedenjske in miselne navade ter se skušaš celostno harmonizirati. A prejeti udarec v želodec je silen, bolečina in teža, ki jo pusti v tvojem razmišljujočem telesu monstruozna. Da sem se zmogla naglo sestaviti v stoječi položaj, sem potrebovala veliko hrabrosti in stalno prisoten dotok energije. Tega sem si po načelu najmanjše akcije zagotovila tako, da sem agresijo do sebe usmerila navzven. Bitko proti sebi sem zamenjala z antagonističnim »proti«: proti sistemu, proti državi, proti družini, proti temu ali onemu političnem manevru.

Na protislovni poti sem se zadrževala vsaj toliko let kot je prstov na dlani. Znanje, vedute in izkušnje, ki sem jih pridobila v tem času so bile koristne in pogled odpirajoče, a na dolgi rok je takšna usmeritev preveč agresivno-destruktivna, da bi lahko vodila do konstruktivnih rezultatov. Sčasoma sem se bolj in bolj zavedala mlahavosti na zunaj neupogljivega antagonističnega militanstva ter se od njegovega ethosa postopoma oddaljevala. Zakaj?

Ko si »proti« nečemu, recimo proti rasizmu, te nasprotujoči še vedno drži v šah mat poziciji, saj predstavlja steber na katerega se obešaš, čeravno z namenom, da ga zrušiš, oškrbiš ali kako drugače onečediš. Dokler svojo pozornost usmerjaš v neželeno, to neželeno hraniš s svojo življenjsko energijo in bolj kot si »proti«, več energije ji dovajaš. Sebe pa hiraš.  Po tem spoznanju sem se raje premaknila na stran in na više, od koder sem pridobila panoramski razgled, boljše počutje in večjo učinkovitost. Militantni antagonizem izhaja iz, za moje pojme, preseženega, preveč redukcionističnega postulata. Svet deli na pol. Na eni strani imaš »ta hudobne«: država, politika, kapitalistični sistem, bogati, itd.,  proti katerim se bojujemo mi, etično bolj odgovorni ljudje. A takšna delitev je preveč črnobela in shematična.

Vodoo religija in zar kulti poznajo simbol palice, ki se na vrhu  razdvoji v dve liniji. Trup palice uteleša skupno, iz katere izhajamo in proti kateri se vračamo, medtem ko razdvojitev ponazarja parcelizirani svet dualnosti: dobro/zlo, pravilno/napačno, moški/ženska, toplo/hladno, itd., ki kraljuje na Zemlji.

Ljudje se vedno bolj zavedamo, da je realnost kompleksnejša in bogatejša od koordinat dihotomične klasifikacije ter, da je bit življenja, stvari in čustev spremenljivo performativna.  Ko to vedenje o začasnosti in minljivosti vsega apliciramo na marksistično teorijo o zatiranih proletarcih in zatirajočih kapitalistih, preprosto ne zdrži več, zlasti v današnjih eksemplarnih razmerah, kjer smo  največkrat sami sebi največji zatiralci. Preskoči dejstvo, da smo vsi pripadniki iste vrste: ljudje v svoji minljivosti in v konstantnem nastajanju, s svojimi šibkostmi, sposobnostmi in naravnimi potenciali. Skratka, gre za pogled, ki zanemari horizont  skupne predindividualne človeške narave, ki je osrednji predmet mojega zanimanja. Človeška narava, ki je tudi kulturna, ker je človek jezikovna žival z naravno sposobnostjo in potrebo po poseganju v prostor.

Kultura je koža skozi katero diha človeška narava. Ko se zavemo naravnosti kulture pri človeku in umetelnosti praktično vsega človeškega habitata, postanejo stebri vsake specifične družbe prožno prepogibajoči, kar je dobro. Nenaravnost je naravna lastnost človeka in izvira iz kulturne nravi človeške vrste.

Kaj so torej naravne zakonitosti človeka? Impulzi, tresljaji, strahovi, potrebe. Človek je družbena žival s potrebo po pripadnosti in skupnostnem delovanju. To je naravna človeška potreba. Način kako jo bo udejanjil in uresničil pa je odvisno od lokalnih in globalnih (glokalnih) kulturnih dejavnikov.

Jutranje misli dne 30.4.15

O tehnologiji jutranjih misli →

Pretresanje  in preseganje barier med javnim in zasebnim je stalnica intervencij umetnosti sebstva. Zasebno (privatne izkušnje, tegobe in užitke) obravnavajo v polju skupnosti in javnega življenja. Zakaj?

Meje med tem, kar danes pojmujemo kot zasebno in tistim kar imenujemo javno, so premične. Izhajajo iz kulturno in zgodovinsko specifičnih postulatov določene družbe in so spreminjajoče. Načeloma skušam vsako načelo brezosebnega jaza (brezobrazne kolektivne zavesti) prebrati kot z določenim namenom ustvarjen konstrukt, ki ni nikdar naraven. Zanima me, čigavi interesi so ga proizvedli in s kakšnim namenom. Izprašujoči pristop me popelje do jedra zadeve, ki jo želim spoznati in razodeti.

Question mark

Interes po ustvarjanju odprtih teritorijev v polju javnega izhaja iz osebnega spoznanja in odločitve. Po preživetju težkega osebnega brodoloma, čemur so sledila leta raznovrstnega zunaj-institucionalnega preizkušanja in delovanje, sem sprejela odločitev, da se bom nadalje reševanja osebnih težav (tistega kar uvrščamo v koš zasebnega) lotevala na terenu skupnega in to na javen, čim bolj dostopen način. To pomeni, da skušam vsakič ugledati sistemske pomanjkljivosti, ki so sploh omogočile, da se je določen problem pojavil. Srčiko težav ne iščem v posameznikovi neprilagojenosti ampak v družbenem nedelovanju. Z bolj izbranimi besedami povedano, namesto priljubljene psihološke patologizacije, se zatekam k sistemskim in organizacijskim disfunkcijam, ki podpirajo nastanek transindividualnih neskladij. Odkrite izhode iz danega osebno-skupnostnega problema potem delim z javnostjo. Kolektiviziram tako probleme kot rešitve iz problemov.

Izhajam iz spoznanja, da je družba, v kateri živimo (tako kot celotna zemeljska nrav) procesualna ter kot taka spremenljiva in slej ko prej minljiva. Tako kot živi organizmi, imajo tudi družbeni fenomeni svoj rok trajanja. Družbene norme so zgodovinsko specifični pojavi, ki so odraz aktualnih miselnih vzorcev, družbenih potreb in političnih manevrov. Predstavljajo eskalacijo trenutnih interesov večine, a ta večina deluje, bolj ali manj zavedno, pod taktirko najvplivnejših.

Minljivost vsega in vseh je permetum mobile življenja na Zemlji. Minljivost in iz nje izhajajoča začasnost tvorita humusno prst, iz katere klijejo vse manifestacije nastajajočega. V sodobnih potrošniških družbah je tudi prostor namenjen skupnostnem udejstvovanju do večje mere potrošniški oziroma interesno orientiran. Del skupnosti se čutimo le še kot pripadniki te ali one interesne organizacije ali pobude. Mesto skupnosti so zasedle skupine tabornikov, aikido borilcev, ljubiteljskih fotografov, ljudskih plesalcev in tako dalje. Oblike interesnega združevanja, ki preslikujejo model turističnih aranžmajev – že vnaprej poznamo prostorske in časovne  koordinate kraja, v katerem se bomo gibali in tip odnosov, ki se znotraj takega prostora lahko razvijejo –  so zamenjale prvotne vaško-plemenske ureditve, ki so bile bolj heterogene in kompleksnejše, saj niso uveljavljale partikularnih kriterijev za nje članstvo. Članstvo v vaški skupnosti je poleg koristi prinašalo tudi obveze in odgovornosti. Vsakdo je zasedal odgovorno mesto v njeni strukturi. Raznolika, vse vključujoča, neparcelizirana skupnost je tista, znotraj katere me primarno zanima posegati. A najprej se mora takšna skupina ljudi začutiti, prepoznati in skonstruirati kot skupnost, vsem razlikam in posebnostim navkljub.

Diaout community discusses drought in Mauritania

Izkustvo, ki me pri tem podvigu navdihuje in vodi, izhaja iz mojega tretjega trimesečnega bivanja v Etiopiji, ki je bilo posvečeno izkustvenemu spoznavanju organizacijsko-bivanjskih modelov predindustrijskih družb. Struga po kateri sem se sukala je sledila tradicionalnim ritualnim obredom in praznovanjem znotraj samopreskrbnega načina življenja. Na rednem tedenskem zborovanju sledilcev zar kulta sem bila priča praksi skupinskega (javnega) deljenja osebnih tegob in težav, kjer je zbrana skupnost v spremstvu lokalnega duhovnega voditelja, emocionalno podprla ter s svojim znanjem in izkušnjami okrepila nasvete, ki jih je pomoči željan prejel od šamana. Doživela sem okolje, kjer se problemi odprto delijo in rešujejo znotraj skupnosti. Ta deluje spodbudno in sprejemajoče, saj posameznika obravnava kot člana nekaj mnogo širšega od sebe: lokalne skupnosti, tradicije, prednikov, stvarstva in ga ne sodi.

Občutek skupnih tal pod nogami, ki povezujejo vsakogar z vsem, sem v odrasli koži prvič zares občutila šele v Etiopiji in vznesena sem bila nad njegovo močjo in lepoto. Nevidna mreža predindividualne enosti in nelastninskega skupnega je nestruktura (glej communitas), ki jo tkem in raztezam tudi v tukajšnjem razvito razkropljenem svetu.

Jutranje misli dne 29.4.15

O tehnologiji jutranjih misli →

V performativnem dogodku Pot k zdravju se delno razgališ. Ne vidiš v tem zametkov ekshibicionizma? Se ti ta gesta ne zdi sporna in neprimerna za javni prostor?

Artefakt umetnosti sebstva je razmišljujoče telo v delovanju in izvajalce umetnosti sebstva zanima odkrivati, kaj in kako govori v stanju razumsko nekontrolirane vodenosti  (»vprege«)  s strani duha. Sprašujemo se, kako odreagira in kaj razkrije v tistem čarnem trenutku celostnega vibriranja s silami zemlje, ki ga je Grotowski poimenoval »totalni akt«. Takrat sebstvo doseže stadij, ki ga je Artaud imenoval »telo brez organov«, posrečena metafora odprtega, celostno pretočnega telesa.

Ekshibicionizem je produkt ločenega ega, ki je žejen pozornosti, hvale in odobravanja. V stanju utelešenja duha je ego neoprijemljiv postulat. Ob neprisotnosti ega pa ekshibicionizem empirično ni mogoč. To je prvo dejstvo, ki ga želim izpostaviti. Vsako darovanje razmišljujočega telesa oziroma povedano z Grotowskovo terminologijo, vsak totalni akt, izključuje manifestacije ega, ker je slednji v aktu darovanja izmuzljivo zabrisan v predindividualnem teritoriju človeške biti.

Morebitna golota tedaj ne služi razkazovanju, ampak razkrivanju. Česa? V mojem primeru nasilja, ki se sistematsko izvaja nad biološko definiranim ženskim telesom: s strani propagandno-marketinške in kulturno-ideološke mašinerije. Žensko telo, ki se danes predstavlja kot idealno, ustreza izvenzemeljskim standardom, saj je virtualno obdelano in kot tako neresnično in zavajajoče. Predlagam resolucijo, s katero bi morale reklame, ki izrabljajo mičnost fizičnega telesa, tako moškega kot ženskega ter vseh vmes, vsebovati informacijo o digitalni (ne)obdelavi uporabljenega foto ali video materiala. Kot pri označevanju biološko pridelanih živil v prehranski industriji, tako bi bilo smiselno vpeljati etično odgovoren standard digitalno neobdelanih vsebin v propagandno-oglaševalskem svetu.

Nedosegljivost digitalno olepšanih teles in spremljajoče nasilje potrošnike industrije vzbujajo pri ženskah (a tudi pri moških), predvsem pa pri dekletih v  fazi odraščanja, občutke manjvrednosti in nezadostnosti, ki so lažni, zavajajoči in izredno agresivni. Opisan »žensko ubijajoči« propagandni stroj poganjajo domala vsi množični mediji in ves marketing glavnega toka. V kolikor opišem svojo izkušnjo zanikanja in zavračanja ženskega telesa skozi čas, sem prve turbulence začutila vzporedno z rastjo svojih prsi. Nisem se želela razlikovati od svojega brata, od svojih moških (»večvrednih«) sovrstnikov, ki so se lahko še naprej brezskrbno pojavljali zgoraj brez. Svoboda, ki sem jo kot telo z bolj poudarjenimi prsi izgubila. Čemu? Zakaj so ženske prsi tako obscene, da jih je v javnosti nujno potrebno zakrivati, čeprav so človekov prvi vir hrane?

Odkrite prsi veljajo za greh, tabu, škandal samo v patriarhalnih družbah. Opravimo časovni ekskurz, ki nas popelje do kultnega kretsko-minojskega kipca kačje boginje. Zemeljska boginja kač je oblečena v do tal segajočo obleko, ki razkriva in poudarja njeno bujno oprsje. Podobne podobe prsi razkrivajočih se kostumov, najdemo v številnih srednjeveških upodobitvah. Ikona Doječe Madone je bila izredno priljubljen sakralni motiv v Srednjem Veku do nastopa Tridentinskega Koncilja leta 1543, ki je med drugim sprejel sklep o generalni prepovedi čutnih upodobitev v sakralni umetnosti. Od takrat dalje so se razkrite ženske prsi v občem javnem prostoru, do nastopa Femen gibanja, pojavljale izključno v navezi s pornografijo.

Bernardino Luini - Nursing Madonna

Skratka, svoje ženske prsi sem zaradi kulturnih implikacij in prohibicij dolgo doživljala kot breme. Ne zaradi svoje oblike oziroma biologije, ampak zato ker zahtevajo posebno zakrivanje in sramovanje ali, na drugem bregu dopuščenih možnosti, omikanje in seksapilno manipuliranje. Same lastnosti in možnosti, s katerimi se nisem želela ukvarjati, še manj poistovetiti ali izkoriščati. Ne razumite me napak. Prsi, vsakršne, sploh ženske (ki so potencialen vir življenja) so prekrasen del popolnega človeškega organizma. Karam kulturne navade in kolektivna mišljenja, ki oddaljujejo ženske od sprejemajočega, valorizirajočega utelešenja v svojih prekrasnih telesih. V moji življenjski izkušnji me niso ne družina, niti šola, niti sovrstniki, niti mediji, znali spremljati na poti iz univerzalno spolnega otroka v žensko. S tem, da je pojem ženska v večji meri družbeno-politični konstrukt.

Dejanske biološke razlike med moškimi in ženskami se razen tistih v spolovilih in hormonih tako malenkostne, da je smiselno ozavestiti vsebino tega s praznim zrakom napolnjenega nahrbtnika. V vsakodnevnem življenju so na primer razlike med  hiperaktivnimi in počasno-lenobnimi posamezniki  mnogo bolj opazne in markantne od razlik, ki se pojavljajo med hiperaktivnimi posamezniki ženskega in moškega spola. Vprašajmo se: bi bilo razgaljenje mojega prsnega koša manj problematično, če bi moje telo bilo moško in ne žensko telo?

Če bi bila moški, ne bi nihče problematiziral tega akta, saj bi veljal za čisto vsakdanjega, torej nepomembnega. Tudi ženske prsi si zaslužijo živeti takšno svobodo. Žensko telo ni a priori seksualno. Seksualnost ni že vnaprej prisoten izraz ženskega telesa, ni stalno navzoča lastnost ženske biti, ampak stvar človeških telesnih potencialov, ki jih uporabljamo in razvijamo na svojo lastno željo in odgovornost. Žensko in moško telo sta TUDI seksualni, ko se za to odločita. Kot je sposobnost govora naravno dana sposobnost človeške vrste, tako je nadinstinktivna seksualnost edinstvena naravna lastnost človeške vrste. Tako kot govor, nič več in nič manj kot to. Vse ostale asumpcije so plod propagandno-političnih konstruktov in manipulacij. Če se vrnem na svoj konkreten primer razgalitve ženskih prsi v javnem prostoru, bi rada izpostavila emancipatorno plat tega dejanja, ki sporoča: »Upam si biti in se živeti takšno kot sem.«

Pri vsem tem je razkritje prsi na performativnem dogodku Pot k Zdravju, v primeru njene aktualizacije, zgolj nujno opravilo, ki podkrepi čutno besedno reprogramiranje v teku in ne končna namera. V primeru, da moje dejanje koga seksualno vzburi, to ni iskano. Gre za akt opolnomočenja na osebni in kolektivni ravni, kot emancipacija ženskega telesa kot takega. Je utelešenje ženskega krika in zahteva po enakopravni obravnavi ženske seksualnosti, kjer ta ni stvarnost ženske identitete ampak zgolj potencialnost njenega razmišljujočega telesa.

Jutranje misli dne 27.4.15

O tehnologiji jutranjih misli →

V čem se priprave za performativne dogodke umetnosti sebstva razlikujejo od treningov Odin teatra Eugenia Barba oziroma od treningov za igralce, ki jih je razvil njegov učitelj, ustanovitelj koncepta revnega gledališča, Jerzy Grotowski?

Vsem izpostavljenim primerom (umetnosti sebstva, gledališče E. Barba in revno gledališče J. Grotowskega) je skupno posvečanje človeku v celoti: nedeljiv unikum razuma, telesa in duha. Z drugimi besedami, to čemur Barba, Grotowski in umetnosti sebstva posvečajo pozornost je razmišljujoče telo, njegovi prirojeni impulzi in razvojni potenciali. Subjekt, ki mu posvečajo pozornost je enak, razlike se nahajajo v pristopu in nameri delovanja. Poglavitna razlika je ta, da Barba in Grotowski svoji partikularnosti in inovativnosti navkljub delujeta znotraj institucije gledališča. To pa je kontekst, ki umetnosti sebstva ne zanima.

Gledališče je prostor fikcije, ki jo vodi diktat »kot da«. V gledališču igralci delujejo,»kot da« bi bili nekdo drug v nekem drugem času in prostoru in celotna situacija je prikazana, »kot da« bi bila resnična. Burni telesni odzivi in emocije, ki so bile značilnost  revnega gledališče Jerzya Grotowskega, so skrajno doživete inscenirane mimikrije resničnih čustvenih stanj. Ostajamo v kraljestvu fikcije.  Za razliko od Barbe in Grotowskija, performativni jezik umetnosti sebstva ne pozna ne igralcev ne posnemanja.

A vrnimo se na izhodiščno vprašanje, ki je bilo osredotočeno na priprave za performativni dogodek, oziroma treninge. Za umetnosti sebstva je značilen kontinuirano-mehak prijem, ki sloni na želji po razumevanju, sprejemanju in premagovanju tega kar smo. Barba in Grotowski sta oblikovala vrhunske treninge za krepitev psihofizičnega aparata igralcev svojega teatra. Slednji so po kontinuiranemu prakticiranju izbranih vaj postali virtuozi v uporabi naravnih gibalnih in izraznih sposobnosti svojega razmišljujočega telesa. Ampak dostop do treningov je bil omejen na izbrano zasedbo igralcev, ki so omenjene spretnosti dosegli po več letih napornega, vsakodnevnega treniranja, ki se je  izvajalo pod budnim nadzorom voditelja – režiserja.

Vidimo, da gre za model, ki ni uporaben za širšo občo uporabo in to iz več razlogov. Prvič zato, ker preveč poudarka izkazuje disciplini kot sredstvu za dosego izjemnih gibalno-izraznih spretnosti. Če uporabim metaforo iz živalskega sveta, je tako dosežen virtuozizem kot piščanec, ki se izvali iz certificiranega rejniškega jajca natanko ob polni luni po nadpovprečno dolgem obdobju valjenja. Tako rojeno pišče je plod izbranosti in nenaravne strogosti.

Umetnosti sebstva ne obljubljajo instantnih čudežev. Zahtevajo dnevno udejstvovanje in delo na sebi, ampak to poteka pod taktirko prožnosti in uživanja. Dnevne vadbe so izredno fleksibilne, dnevu in počutju prilagodljive. Postavljene imaš določene smernice delovanja, ki si jih sam izbral, ker ti odpirajo želen horizont raziskovanja in krepitve. Kaj natančno, kako in koliko časa boš dnevno porabil za izbrano obliko samospoznavanja in opolnomočenja, je odvisno od tvojega hipnega počutja in partikularnih koordinat dnevne agende.

Izpostaviti želim tudi to, da bolj kot si svoboden, več odgovornosti imaš, saj si sam svoj voditelj. Treninge lahko izvajaš tudi sam ter skoraj kadarkoli in kjerkoli. Ne potrebuješ posebnih razmer, niti učitelja-vodnika ali skupine soustvarjalcev/praktikantov umetnosti sebstva. Prisotnost mentorstva in soustvarjalcev je seveda možna in zaželena, a niso neizogibni. US lahko izvajaš tudi samostojno v svojem vsakdanu. To je edinstvenost horizonta umetnosti sebstva.

Treningi Odin teatra Eugenia Barbe:

Treningi Grotowskega:

Jutranje misli dne 25.4.15

O tehnologiji jutranjih misli →

Od kod izvirajo umetnosti sebstva? Kdaj in kako so nastale? 

S semeni umetnosti sebstva sem se, kot vsakdo, že rodila. Moja otroška leta, sploh tista prva, pred in zgodnje šolska, so bila tako veselo vznesena in čarobna, da jih še danes dojemam kot prvo izkustvo razcvetelega, vsemogočnega sebstva. K tem spominom in občutkom se še danes vračam po inspiracijo. Težko si predstavljam, da bi brez njih navdiha prispela do tako subtilnih percepcij možnega.

Radostnemu otroštvu so sledila mrka pubertetniška in mladostniška leta, ko sem se, hipnotizirano kot hrček na svojem najljubšem igralu, nepretrgano vrtela na grozljivo samovšečnem kolesu eksistencialne stiske, samodestrukcije in otožnosti. Pepel, ki so ga večletni čustveni požari zapustili v meni sem čez čas, po sanaciji nastale škode, skrbno uporabila kot gnojilo in danes cenim tudi to izkušnjo.

Prvi ozaveščen vpogled v konstelacijo umetnosti sebstva – takrat sem jo imenovala umetnost življenja, a sem kasneje, zaradi njenega new-age pridiha, ta termin opustila – sem izkusila maja 2013 v Addis Abebi, prestolnici Etiopije. Takrat sem z akademskim prispevkom Traditional African performing Arts and the emergence of the glorious body (.pdf), ki je nakazoval mojo vizijo hipotetične performativne umetnosti življenja (»art of living«) sodelovala na mednarodni konferenci o afriških uprizoritvenih umetnostih, ki jo je organizirala Univerza v Addis Abebi. Tekst je predstavljal briljantno zmes večletnih izkustvenih in intelektualnih naplavin ter hipnega navdiha. Takrat nisem poznala ne gledališča zatiranih Avgusta Boala, niti revnega gledališča Jerzya Grotowskega. Teren po katerem sem orala je slonel na Michel Foucaultejevem študiju neustrašnega govora (parrhesia), navlažen pa je bil s potjo gledališča krutosti Antonina Artauda.

Antonin Artaud by Man Ray

Jasno mi je bilo, da me delovanje znotraj uveljavljenih oblik uprizoritvenih umetnosti (gledališče, ples, umetniški performans, cirkus)  ne zanima, a natančnejših idej o udejanjenju svoje nadumetniške fata morgane, še nisem imela. A sadika je bila vsajena in čas je prinesel nje zorenje.