Category Archives: Jutranje misli in samospraševanje

Evaluation of the research performance “Exercises in Dying”

What was the performance »Exercises in Dying«?

– A tentative of freeing from the known through the washing away of the old (unacknowledged feelings, unprocessed experiences, accustomed approaches and techniques) that had anchored and limited me. The aim was to create the circumstances that stimulate the bringing forth of the New.

– A research about the limbic state of consciousness and its manifestation in physical, vocal and thought actions (performative actions determined by clear intentions) and their development during a lengthy performance.

What happened during the performance?

– THE INTERPLAY BETWEEN VOICE AND MOVEMENTS

Contrary to the performative modus operandi I am familiar to (Inter-esse, where a meditative state of mind is transferred into movements, which affect the breathing and stimulate spontaneous vocalizations; the thinking body operates in unison), I decided to try a new approach and do what I don’t know how to do. After all this was the purpose of the research.

I chose to base my actions on the Watching exercise of the Workcenter of Jerzy Grotowski and Thomas Richards in which the performer minimizes the sounds of breathing and the noise of movements during a harsh physical workout. This approach differs profoundly from the previously described Inter-esse technique that uses breathing and vocalizations as energy supplies and stimuli for movements. As a consequence, the first hour of each of the four cycles, which was devoted to physical actions, was executed with an attention for sound reduction. The experiment didn’t work as the artificially imposed separation between the movements and the sounds of the body didn’t prepare and hit up my voice properly.

The voice is at the moment my weakest medium of expression and needs special care in order to operate well as I haven’t been cultivating it until very recently. I am training my body daily since April 2015 and I’ve achieved fabulous results in a short time thanks to a regular practice of Grotowski’s Physical Training. I introduced a regular voicework in my training schedule only in December 2016 and have already achieved the first notable improvements. In the last vocal training before the performance I easily reached the state in which my voice resonated fully and achieved a vibration that was able to touch things. My training warm-up consisted of a 20 min singing session while running in a Watching-like manner (the arms are dropped and the steps are light) in a hall that was twice as big as the performance space.

– SKELETONS FROM THE CLOSET TOOK OVER

My skeletons from the closet (past selfs with nasty baggage) have appeared during the performance and took control over myself, which was exactly what my aims were. My intention was to offer them a space for expression after which I will be able to transform the ghosts, who were once hunting me, into creative companions, which I am able to embody consciously and structure on will. In the next weeks and months I will find out if this was actually achieved.

There was a phase in the performance in which I was clearly aware of being carried into a territory of fears, lamenting and impotence, which I had used to inhabit in teenage periods of despair and depression. This acknowledging was followed by a state of detachment as I got annoyed by the sameness and powerlessness of what was going on. I clearly remember my thoughts and how it felt: “Is that everything myself contains, the same, old terrain of tears, lamenting and smallness? Get over this dumbness…”

– PHYSICAL ACTIONS ON THE BORDER OF THE KNOWN

On one hand I researched slow movements that emanate sensefulness and presence and on the other, the deconstruction of the known through a conscious embodiment of counter-impulses. For example, if I felt the impulse to turn my chest on the right, I turned it on the left or up/down. This approach is similar to Etienne Decroux’s  “Contradictions” in the technique of Corporeal mime.

The deconstruction was more present in the first two cycles as later I suffered a decrease in energy and focus that prevented me to carry on the research with the same level of quality, at least in my perception.

– THE LABOR WITH THE GLASS TUBES

In the first round I was extremely slow in the handling of the tubes and I managed to put ash in a third of them only. I hadn’t been familiar with glass test tubes before and had first to learn, how to move them with precision without the risk of cracking or breaking them. In the third or second round I felt confident enough to decide to complicate my tube managing task. I began to perform the work with a focused intention. Only in this way my per se uninteresting activity could gain presence and become interesting.

I applied an extra-daily state of awareness to my actions and my filling of the tubes with ash and earth was transformed into a job of vital importance.  I imagined that every filled test tube became a magic bullet that would restore the health to one or more people with the diagnose of multiple sclerosis. In this way I gained a concrete and valid reason to perform my tube-filling task fast and well. It was a success!

– ENERGY ARCH IN LENGTHY PERFORMANCE

My expectancy was that the levels of presence and limbic “possession” would continue to rise with time. I was wrong and the best parts of the performance with the major moments of enchantment were achieved in the first two cycles of the performance. The flow of energy was following a decrescendo rhythm that I later connected with my voluntary segmentation of breathing, vocalization and movements, which prevented me to go deeper in the limbic state of embodiment and ecstatic trance consciousness (see Felicitas D. Goodman & Nana Nauwald: Ecstatic Trance. New Ritual Body Postures, 2003).

I am still tempted to sustain the idea that a crescendo of energy is achievable with a genuine Inter-esse performance where the whole body functions in unison, but the hypothesis needs to be put on test. However, moments of “second wind” manifested also in the last two parts of the performance, but the general level of the actions suffered a decrease in quality.

– THERE IS NO PRIVATENESS IN THE COMMON

A few witnesses of the performance ‘Exercises in dying’ commented their experience as being very unusual to the performative events they normally attend. They felt as they were witnessing something very authentic and intimate, something private which they shouldn’t have been given access to. This sensation was increased by the fact that the performer (myself) seldomly turned attention to the people present.

I was consciously giving minimum attention to the spectators in order to maintain maximum focus on what was happening inside and in-between me as the endurance and research format of the performance required some safety, energy-saving precautions. However, I immediately noticed the arrival of a cat in the space and started a vocal interaction with it. The animal was catwalking on the borders of the pool in which the performance was taking place. I was hoping it would join me inside the earth-covered area, but the cat stopped on the last two stairs.

For sure I wasn’t giving attention to the visitors seating or standing backward in semi-darkness, but I clearly acknowledged and recognized (in case I knew them from before) the visitors, who were placed in the vicinity of the pool. My attention was a little more oriented to the spectators at the begging of each of the four cycles when I repeatedly announced an invocation that had the following structure: “Remember human that (… sth sth) and (… a  subtle contradiction to the just affirmed).”

There was one moment in the performance in which I directly addressed the spectators. It was during my only urination in 12 hrs, when I said “Saj te vidim… Jaz tudi!” (I am seeing you… So do I!). I could clearly feel the disturbance my words generated in the present witnesses. The phrase contained a clairvoyance. Even without directly addressing or facing the Other, you cannot avoid “seeing it”, meaning that you are inevitably affected by its presence.

My work in general (as it is based on the Inter-esse performative approach) and the project ‘MRI MS’ in particular, in even more complex and evident terms, are conducted around  the issues of property and common space. In fact, my art praxis suggests that neither intimacy nor individual development can exist alone. They occur within a certain defined spacio-social context (geographic, social, politic, economic, linguistic, archetypic, etc.) and are therefore never private.

What have I learned from the experience?

– DON’T SEGMENT VOCALIZATION AND BREATHING FROM PHYSICAL ACTIONS as it brings a decrescendo rhythm and doesn’t prepare the voice for singing.

– ADOPERATE THOUGHT-ACTIONS in your performance, always! The clearer they are, the better.

– MY GUT LANGUAGE IS ITALIAN. Therefore work with Italian vocal actions first and then move to native Slovene and English.

– WHAT COUNTS MOST IS A CERTAIN LEVEL OF QUALITY: the quality of “persuasion” (see Carlo Michelstaedter: Persuasion and Rhetoric, 1910). Once there, it doesn’t really matter what you do as everything is valuable and valid. You can direct this state of being or energy into art, performance, writing, talking, research or anything else. The form can take different shapes, but what really counts – the invisible, subtle matter or the quality – remains the same, no coming no going.

 

 

This evaluation is an example of self-reflection.

Photo: Hana Jošić

Production: Rampa / Kersnikova

VIA NEGATIVA – stopnjevanje tehnologije samospraševanja

Najbolj koristna in prodorna so tista vprašanja, ki so dovolj odprta, da te privedejo do nepričakovanih razkritij.

Vprašanja, ki si jih postavljamo med prakso samospraševanja, naj ne bodo usmerjenja v potrditev ali zavrnitev določene teze ali ideje (paradigma prepričevanja), ampak postavljena tako, da se sržu problema približujemo iz čim več smeri hkrati in brez koriščenja predhodno shojenih bližnjic (paradigma majevtike); kjer so bližnjice metafora za vnaprej zazidane poti, ki jih ustvarjajo naša prepričanja in pričakovanja.

still asking questions

 

Primer dobre prakse:
Oseba, ki se nahaja pred začetkom nove poklicne ali študijske poti, si za začetek lahko postavi naslednje vprašanje:

Katera so tista znanja, ki si jih želim pridobiti? Kje in kako lahko pridem do iskanih izkušenj, odnosov, znanj? Na kakšen način nameravam pridobljeno védenje uporabiti?

Ko ugotovi, katere so vrline in znanja, ki si jih želi pridobiti ter situacije, v katere se želi premakniti, je koristno, da z negativnim pristopom (“via negativa”) ozavesti še vedenjske, miselne in organizacijske zamotke, ki jo ovirajo na poti k znanju. Primer vprašanja:

Kaj je tisto kar mi v trenutni situaciji otežuje (katere navade, miselni vzorci, človeški ali materialni resursi), da pridem do želenega znanja, izkušenj, oseb?

 

Tehnologija samospraševanja služi razjasnitvi misli, idej in namer. Posamezniku omogoča, da z večjo stopnjo zavedanja, pripravljenosti in odločnosti vstopa v novo, karkšnokoli to je. Največji potencial razkrivanja doseže v negativni različici, s katero osvetljujemo in odpravljamo prepreke, ki nas ovirajo na poti do postavljenih ciljev.

Odraščanje na Krasu. Psihotemporalni eksperiment

Kmalu po vzpostavitvi spletišča artsofself.com mi je Tanja Kovačič poslala prepis pogovora o moji izkušnji odraščanju na Krasu, ki sva ga leta 2010 opravili za namene njene doktorske disertacije. Prejeti prepis nisem in ga še nekaj časa ne bom prebrala, ker sem načela zanimiv psihotemporalni eksperiment z uporabo tehnologije Jutranjih misli.

Lotila sem se ga tako, da sem Tanjina vprašanja (ki so bila v wordovem dokumentu vidno in jasno ločena od mojih odgovorov) prekopirala na prazen list papirja. V poskusu bom ponovno odgovorila na Tanjina izpraševanja ter ustvarila sodobno verzijo taistega pogovora v časovnem razmahu petih let.  Potem bom objavila pogovor v obeh različicah: v originalni in 2.0 obliki. V naslednji fazi bom primerjala zdaj s tedaj, s poudarkom na analizi dosežene posodobitve sebstva. Intervju je obsežnega formata, šteje okoli 30 vprašanj. Danes sem na prvi sklop vprašanj že odgovorila.

Na zaključek in objavo rezultatov eksperimenta bo potrebno počakati teden ali dva, dokler ne odgovorim na vsa Tanjina vprašanja. To je varnostno merilo, ki mi zagotavlja, da v času izvajanja eksperimenta ne pridem v stik s prvotno vsebino razgovora, kar bi gotovo interferiralo z mojim aktualnim artikuliranjem odgovorov.

Karst 1914_2014

Samospraševanje ob prvem dogodku otresanja

Česa sem se otresla na prvem dogodku umetnosti sebstva? (27.6.15)

  1. Želje in potrebe po priklicevanju duhov iz preteklosti

Prepričala sem se o tem, da sem svoj »skok na trampolinu sprememb«  (beri adolescenčne travme in sledeče izkustvo poti k zdravju) že speljala do konca. Vsako intencionalno obujanje opravljenega virtuozizma je danes nepotrebno in neproduktivno, predvsem pa nesmiselno. Prehodni obred Pot k zdravja, izveden v Rogu v Ljubljani 12.10.2014, mi je omogočil briljantno izvedbo svojega rano* mladostniškega salta mortala, ki se je zaključil s pristankom na obe stopali in plesom. Vsak poskus ponovitve alkimije tistega dejanja danes deluje izumetničeno in kvečjemu kontra produktivno, ker ustvarja lažno podobo, da pristanka na noge še nisem opravila. Kaj zdaj?

Pridobljeno vedenje o moči ritualnih dejanj ter o zakonitostih hranjenja emocij in informacij razmišljujočega telesa, naj mi služi kot izkustvo za svoje nadaljnje ustvarjanje in delovanje. A šlo je še za nekaj globljega …

Kakšen odnos naj vzpostavim zdaj z izkušnjo, ki je usmerjala moje celotno življenje za dolgo obdobje, v trenutku, ko ni več aktualna? Kdo sem jaz zdaj, brez stebra, ki je predstavljal os mojega sebstva za obdobje dolgih sedmih let? Kako naj se vidim, pravim in dojemam sedaj, ko te koordinatne premice preprosto ni več v meni, ko nimam več nobenih vnaprejšnjih omejujočih usmeritev? Zdaj, ko sem resnično svobodna, da živim tako kot hočem in kjerkoli hočem?

Turda Gorges

Ugledala sem, kako sem do petkovega otresanja iz udobne navade, še kar naprej visela pripeta na veje nekdanjega kataklizmičnega holograma, četudi sem spretno poplesavala po blišču njegovega prahu. In kakor skala, ki se odtrga vrh stene in med spuščanjem v dolino za seboj potegne in zdrobi vse, kar ji prečka pot, tako mi je sprožena reka olajšanja odplavila iz telesa še zadnje kosti preteklosti, ki sem jih s spominjam in gledanjem predolgo hranila v svojem razmišljujočem telesu. Zbogom!

Tehnologijo samospraševanja (Kdo sem jaz brez minulega/preživetega/zaključenega? Kakšne možnosti se mi odpirajo sedaj?) lahko uporabimo ob izstopu iz katerihkoli odnosov: prijateljskih, poslovnih ali partnerskih. Koristi nam tudi ob prekinitvi specifičnih bolezenskih (ozdravitev in konec bolezni) in finančnih stanj (nastop finančne trdnosti ali bogastva in konec prekerstva ali revščine), saj nas pripravi na vstop v sveže in novo, ki se ga šele učimo celostno sprejeti in ponotranjiti.

Prvo veliko dejanje petkovega dogodka je bilo OTRESANJE OD PREŽIVETEGA. Poslavljanje od preteklega, ki ni več del našega trenutnega sebstva. Pusti, da gre preteklo stran. Odlepi ga s telesa, zahvali se mu, mu zažvižgaj srečno pot, ti pa … le naprej, naprej.

Turda Gorges

* Obrobna jezikovna iskrica: Je morebiti rana mladost, oziroma zgodnost (»ranost«) vsakega človeškega obdobja ali udejstvovanja, tudi čas številnih ran? 

 

 

  1. Iluzije svojega univerzalizma.

Življenje me je pripeljalo  do tega, da razmišljam in se obnašam nonšalantno: neobremenjeno in divje svobodno. To je na eni strani karakteristika moje popotniške nravi, mojega tupatam razpotegnjenega življenja ter rezultat otresanja svojih želj po ustrežljivosti in ugajanju drugim, na drugi.

Vendar to, da meni ni mar za trebišča (beseda označuje kraj za izvedbo obredov žrtvovanja) kolektivne zavesti, njegovih regulativ brezosebnega seja: se dela, se govori, se obnaša, itd.,  ne pogojuje tega, da se tudi ostali ne ozirajo na mnenja drugih. Izhodišča njihovih oblik življenja se namreč razlikujejo od mojega. Poleg tega je razmeroma preprosto živeti svobodno v situaciji, ko ne gojiš nobenega stalnega odnosa. Ko je vse, kar imaš in vse kar živiš v duhu začasnosti in konstantnega spreminjanja. Težje je prakticirati takšno odprtost ob stalni službi, partnerski zvezi ali starševstvu.

Zavedanje o obširni raznolikosti posameznikov te spodbudi, da upreš pogled v sebi oddaljena, manj poznana obzorja. Zapaženo drugačnost lahko tedaj uporabiš kot vzgon za učenje, samopremagovanje in rast. Drugi akt večera je služil OTRESANJU ILUZIJ O UNIVERZALIZMU radikalne partikularnosti POSAMEZNIKA.

EL PATIO DE MI CASA ES PARTICULAR, CUANDO LLUEVE SE MOJA COMO LOS DEMÁS

 

  1. Paradigme (uprizoritvenih) umetnosti

Moj proces osvobajanje od normativ in pravil sodobnih institucij umetnosti in zavestni izstop iz njih parterja, se je začel s sodelovanjem na okrogli mizi “Out of the fiction of protest. Art and political activism«, ki je potekala  24. maja 2009 v Milanu. Kulminacijo pa doživela v čistopisu povedanega v članku A_tivismo (v ang). Odločitev o nedelovanju znotraj retoričnih aparatov in prizorišč sodobnih umetnosti je bil povod za moje kasnejše  zanimanje za ljudske umetnosti predindustrijskih družb, ki sem jih odkrivala med svojim zadnjim bivanjem v Etiopiji. Umetnosti sebstva predstavljajo zadnji stadij taiste poti otresanja od institucionaliziranih načinov ustvarjanja in koriščenja umetnosti.

Čas od aprila 2015 do danes sem vložila v preučevanje, analiziranje in preizkušanje najbolj prvinskega in drznega v zgodovini in antropologiji performansa. Dekonstrukcija, ki sem jo opravila je presegla radikalnost Grotowskovega revnega gledališča. Poglejmo kako. Grotowski je do postulatov revnega gledališča prilezel prek spoznanja o bogatosti sodobnega gledališča: bogastva njegovih številnih zmot. Zato se je lotil odstranjevanje vsega odvečnega in nepotrebnega, s čimer ima sodobno gledališče opravka: scenografije, odra, mask, … dokler se ni prepričal, da sta v gledališču zares potrebni le dve stvari: igralec in publika. Redukcija performativnega dejanja US se ni ustavila dokler ni odstranila vsega, razen osebe (in ne igralca) v aktu darovanja.

grotowski_Acropolis_320

 

Za začetek sem kraj izvedbe totalnega akta iz gledališča prestavila v javni prostor (zelenica v jedru zaselka) ter ustvarila prikupno zastonjsko površino za sedenje: trak iz recikliranih plastičnih vrečk v obliki kroga. Do tu je vse smiselno in logično, saj sem se že v premisi performativnih dogodkov US otresla ekskluzivnosti institucije gledališča in dispozitiva predstav. Zatem sem v kontekstih vsakdanjega življenja prežala na čimbolj heterogeno skupnost potencialnih soustvarjalcev umetnosti sebstva (publika v Grotowskovi izvedbi gledališča, gledigralci v Boalovi). Pri tem pa spregledala prvobitno razkošje sodobnih umetnosti, ki sem se ga še vedno posluževala: centralnost in neprilagodljivost figure sodobnega umetnika. Še več, celo svojevrsten stroj za njuno podkrepitev sem ustvarila.

Konstelacija US je svojo delitev javnosti doživela šele pred tednom dni. Trenutno sem edini predstavnik, raziskovalec in ustvarjalec umetnosti sebstva. Skupnost, ki jo vidim in nagovarjam, je v danosti zgolj vizualizacija želenega. Danes poleg mene še ni drugih, ki bi zavestno uporabljali tehnologije in diskurze umetnosti sebstva. Ubrana formula performativnih dogodkov, ki naj bi ustvarjala priložnost za srečevanje praktikantov US, je preveč virtualno formulirana, da bi lahko zaživela v tu in zdaj. Petkov dogodek ni upošteval specifik dejanskega stanja razmer ter posledično izpadel irealno.

Če se ozrem še nekoliko dlje, opazim, da sem centralnost umetnika, ki sem jo želela zabrisati in prerasti, poustvarila že z izbiro uporabe prizorišča. Skrpana plastična krožnica je v petek služila kot sedišče za prišleke. Prostor znotraj nje pa je deloval kot arena, znotraj katere je neukročeno, kakor Dionizov satir,  poskakoval, se pačil in razgrajal umetnik sebstva. To  »sonce«, ki je bilo tako radodarno, da se je brez problematiziranja dinamik središčnosti, postavilo, kam drugam kot v center kroga, okoli katerega naj posedajo drugi. Kako očiten znak, da se še nisem otresla konstruktov predstave, publike in performativnega umetnika, na katerih temelji sodobna institucija uprizoritvenih umetnosti. Izučilo me je, da iskani zunajumetniški preobrat pogojuje to, da je center kroga … PRAZEN.

18 Hands, 1 Star

 

Pred očmi so se mi zaiskrile dinamike jam kroga, ki ga pozna hip-hop plesna kultura. To je s telesi ustvarjen krog hip-hop plesalcev, ki se spontano oblikuje v času glasbenih dogodkov omenjene zvrsti. Na začetku je center kroga prazen, nato vanj svobodno vstopajo plesalci, ki hočejo prikazati svoje najnovejše plesne trike. Osnovno vodilo je, da v center vstopiš samo, ko si tega želiš. Takrat, ko začutiš navdih in hrepenenje po deljenju svojih gibov z ostalimi soplesalci. V sredini se zadržiš, dokler ne zaključiš svoje demonstracije, oziroma dokler te nosi visokofrekvenčni veter plesne inspiracije. Nato izstopiš in predaš plesno štafeto naslednjemu plesalcu, po horizontalno rotacijskem principu delovanja.

Performativni dogodek naj bi proizvajal srečanja soustvarjalecev US, ki si želijo izmenjave izkušenj z ostalimi praktikanti in radovedneži. Krog bi bil na začetku in na koncu srečanja prazen. Umetniki sebstva bi vanj vstopali zgolj za čas in za namen svoje javne delitve izkušenj, vizij in dognanj. Tako sem se v petek OTRESLA tudi NEBULOZE CENTRALNOSTI UMETNIKA (SEBSTVA).

Ker je vrednost odličnosti fiaska (glej video On failure) enakovredna količini užitka in deljenja, ki ga dogodek proizvede, pristavljam šaljivo anekdoto, ki priča o moji petkovi neprilagojenosti na okolje, v katerem sem intervenirala. Kraj prvega dogodka je bila Nova Gorica, natančneje zelenica v centru mesta. Navkljub svoji relativni majhnosti, je Nova Gorica urbano okolje in ne podeželje. Mestni travniki pa se uporabljajo in živijo drugače kot podeželski travniki v Etiopiji ali na Krasu, ki so inspirirali moje vizije primernih lokacij za dogodek. Urbani coni sem torej nepremišljeno vsiljevala normative ruralnih krajev. Pri tem pa preletela dejstvo, da so zelenice v mestu predvsem javna stranišča za pse in ne parki za druženje.

18-52 Exhaustion

 

Med bosonogim duhovodenim plesom sem bila hitro opozorjena, da je zemlja po kateri se sukam, pasji teritorij. V nozdrvi mi je pritekal vonj odstranjenih pasjih iztrebkov, a jaz sem še kar naprej – ko nekaj začneš, moraš vendar nadaljevati – grebla po tisti psovani zemlji ter se počutila kakor K. (protagonist Kafkovega Gradu) med ljubljenjem s Friedo na od piva in druge nesnage umazanih gostinskih tleh.

»Tam sta ležala, vendar ne tako prepuščena drug drugemu kakor tedaj ponoči. Ona je nekaj iskala in on je nekaj iskal, divje, kremžila sta se, silila sta z glavo v prsi drug drugemu, iskala sta in njuni telesi, ki sta se metali drugo na drugo, ju nista pripravili, da bi pozabila, ampak sta ju spominjali na dolžnost, da iščeta; kakor psi obupano grebejo po tleh, tako sta grebla po svojih telesih; bila sta zapuščena, razočarana, in da bi si vzela še zadnjo srečo, sta šla njuna jezika večkrat drugemu čez obraz« (str. 107).

Zahvaljujem se gostom dogodka, da so mi pridržali ogledalo, v katerem sem ugledala to, kar nisem več in to, kar še nisem. NE ŠE.  A sčasoma bom. Vedno bolj in vedno boljše TUDI to. Hvala!

 

Jutranje misli dne 23.6.15

O tehnologiji jutranjih misli →

Kakšen je potek performativnih dogodkov umetnosti sebstva? Zakaj so potrebni trije večeri za izpeljavo enega performativnega dogodka? Je na tri srečanja razvlečeno dogajanje res potrebno? Kaj pa, če nimam na voljo treh dni in se lahko udeležim zgolj enega izmed performativnih večerov? Je v tem primeru sploh smiselno, da pridem in kako naj se odločim, kdaj pridem? (23.6.15)

Performativni dogodek US najbolje opišem kot tridnevni cikel preobrazbe, oziroma kot splošen prehodni obred sodobnega tipa, kjer je prvi večer posvečen »otresanju«: mišičnih zakrčov, gibalno-miselnih avtomatizmov, zadušenih emocij in strahov; drugi »kreiranju« : postavljanju in posodabljanju lastnega osebnega in kolektivnega sebstva; zadnji, tretji večer pa »rajanju«: praznovanju in prakticiranju doseženega.

Tridnevni cikel se začne s praznjenjem neželenega in nekoristnega, ki smo ga hranili (beri pitali) v preteklosti in ki ga sedaj hranimo (beri nosimo) v svojih razmišljujočih telesih. Prvo  srečanje je namenjeno sproščanju požrtih krikov, zgoltanih replik in vprašanj ter ozaveščanju miselno-gibalnih tenzij. Če podam metaforo, je prvi večer čas oranja, preobračanja in razkrivanja sebstva. Opravilo, ki je sorodno kopanju in rahljanju zemlje, pripravi prsti na uspešno setev. Kjer je zemlja, po kateri rijemo, naše razmišljujoče telo: njegovo celičje, živčevje in njegovi potenciali spreminjanja. Naslednji večer je njegovo logično nadaljevanje in služi snovanju novega, drugačnega, boljšega. To je čas preizkušanja in oblikovanja bolj koristnih in zadovoljujočih modelov (so)bivanja in reflektiranja. Čas formiranja boljše delujočih vedenjskih vzorcev in besednih iger. Čas gibčnih prevalov in ustvarjalnih preobratov lastnega psihičnega in kolektivnega sebstva. Cikel se sklene na dan nedelje z rajanjem, ki podpre in aktualizira opravljeno porajanje samih sebe. Tretji večer je namenjen praznovanju: uživanju ob deljenju in preizkušanju naučenega in storjenega. Vidimo, da je performativni dogodek US  proces, ki preobrača oporišča, morišča in trebišča naše biti. Gre za operacijo, ki zahteva posebno pozornost in čas, da se izvrši in zaiskri v vsej svoji potencialnosti. Od tu razumemo, zakaj so trije večeri lahko še prekratki.

Performativnega dogodka US se namreč ne udeležiš kot opazovalec. Umetnosti sebstva ne predvidevajo in ne poustvarjajo občinstva: megle, inertne, vojažerske publike. Vsak prisostvovalec je soustvarjalec, sopotnik transformativnega procesa v nastajanju. Performativnega dogodka umetnosti sebstva se lahko udeležiš le kot akter, ki se je pripravljen naučiti in učiti: o sebi, drugih in svetu. Kaj natanko in koliko boš odnesel od te izkušnje je nepredvidljivo. Kar je vežno, je tvoje stanje pripravljenosti na spremembe. In zavedanje, da je vse kar se zgodi, prav, saj kategoriji »narobe« in »napačno«  ne obstajata. To je vse, kar potrebuješ vedeti, za participacijo v performativnem dogodku US. Tudi če se performativnega cikla udeležiš večkrat, ga vsakič doživiš prvič. Ker je prisotnih preveč spremenljivk in svobode, da bi doživel reprizo.

Lahko pa se zgodi, da je učinek prvega srečanja tako močen, da ga drugi dan še nisi pripravljen stopnjevati do naslednje faze: etape kreiranja, saj potrebuješ več časa za praznjenje. Nasvet, ki ga dajem je, da je vedno smiselno prisluhniti svojim občutkom in intuiciji. V kolikor se še ne čutiš pripravljenega za snovanje novega, potem je boljše, da se zadržiš v območju otresanja starega, nekoliko dlje. Nič narobe ni v tem, ravno nasprotno. To je znak, da se aktivno osvobajaš od bremen in nekoristnih vzorcev. Znak, da si sprožil proces reprogramiranja in opolnomočenja samega sebe. V taki situaciji vam svetujem, da me po potrebi in želji kontaktirate in da ciklus preobrazbe nadaljujejte šele takrat, ko se nanj čutite pripravljeni.

V kolikor bi se radi udeležili celotnega ciklusa,  a vam to, zaradi časovnih omejitev, ni omogočeno, vam svetujem, da si izberete dan, ki sovpada z vašimi trenutnimi interesi in željami. V kolikor vas zanima doživeti performativni dogodek v njegovi celoti, je smiselno, da sledite časovnemu sosledju njegovega poteka. Vsak večer pa doseže neko svojo celoto tudi kot posamezen dogodek. Je kakor krilo triptiha, kjer je vsako krilo posebej zaključena umetnina, a doseže svojo maksimalno realizacijo in čar(ob)nost šele ob prisotnosti vseh členov umetniškega dela.

 

Avtor triptiha je OrgaNick.

 

Jutranje misli + korespondenca dne 19. 6.15

*** Mail je kolektiven. Morebitno preveč osebno nagovarjanje je posledica njegove večosebne nravi. Vsebina maila je objavljena tudi na strani artsofself.com kot primer besedila nastalega s tehnologijo Jutranje misli .Morebitne odgovore nanj bom obravnavala kot maile zasebne narave in jih ne bom objavljala in delila naprej, razen če si tega izrecno ne želiš. Vabljen(a) k branju. ***

Drago, ljubo bitje,

najverjetneje je že dolgo odkar se ne slišimo, vidimo. Oprosti. Danes ti z radostjo sporočam, da sem v zadnjih nekaj dnevih postavila WP (wordpress) internetno stran, ki kot plašč združuje in varuje vse, kar sem v tem času opravila, doumela in delila naprej, Stran nosi naslov www.artsofself.com , umetnosti sebstva po slovensko. Pejg je navkljub angleški domeni v celoti spisan v slovenščini. Vabim te, da se sprehodiš po njem. Morda naletiš na kaj nepričakovanega, nisem delila vsega z vsakim. Kar moraš vedeti je to, da sem odlično in v veselem pričakovanju začetka Poti kzdravljenja, na katero te prisrčno vabim. Obisk strani začni pri Zahvalah , te so namenjene tudi tebi. Če se ti nisem in če se ti še kdaj v prihodnjih dneh ne javim na telefon, je to zgolj zaradi vzdrževanja – v izrednem stadiju nepretrganega angažmaja, v katerem živim že od prve polovice aprila – prepotrebnega fokusa in “skrbi zase”. Zlasti v zadnjem tednu je bila moja dobrobit na velikem izzivu, čas postavljanja strani. Klic bi bil prenaporen za krhko stanje ravnovesja v katerem sem čemela. Gremo dalje, zdaj sem svobodna, zdaj sem vzneseno vznemirjena in srečna. Kako si ti?

Pot kzdravljenja se začne čez natanko teden dni v Novi Gorici. V kolikor imaš željo in možnost (gostovanja), me lahko povabiš v tvoj kraj. Z veseljem ga obiščem in izvedem performativni dogodek tudi tam.

Na kmalu.
Na soncu.
Na glasbi (četudi zgolj namišljeni).

Objemov,
Jatun

P.S. Naj še enkrat eksplicitno izpostavim svoj zadnji dosežek. V dneh od nedelje do četrtka dopoldne sem brez zunanje pomoči in brez predhodnih izkušenj, postavila WP blog, ga registrirala, prenesla na novo domeno in vzpostavila njegovo polno delovanje. Ta izkušnja dokazuje zmožnosti, ki jih imamo danes na razpolago. Izkoristi jih! Če potrebuješ okno v svet, si ga sezidaj! V manj kot tednu dni, polno delujoče. Sam(a), brez predhodnih izkušenj. Za nasvete in podporo sem ti na voljo.

Jutranje misli dne 17.5.15

O tehnologiji jutranjih misli →

Kakšen je smisel podoživljanja osebnih travm v javnem prostoru, kot v performativnem dogodku Pot k zdravju? Koliko časa je specifičen performans umetnosti sebstva na razpolago?

Začela bom z opisom priprav na performativni dogodek, saj se umetnosti sebstva pričnejo v hipu, ko se odločiš za delo na svoji življenjski izkušnji z namenom njenega darovanja javnosti. Priprave zavzamejo obliko  dnevnih psihosomatskih treningov, ki izvajalce vodijo do spontanega podoživljanja in pretresanja izbrane travme, med katerim spotoma sproščajo utelešene napetosti, zakrče in zadušene krike. Pri tem se na posamezen ozaveščen dogodek ne vračajo in ne skušajo nevtralizirati spremljajočega emocionalnega naboja.

Bistveno opravilo je obuditev spominov prelomnih travmatičnih dogodkov, kajti nudijo ti vzgon za potovanje po času. Njihovo ozaveščanje izvajalcu omogoči suvereno javno surfanje po vodah preživete kataklizme. Zasebne nevtralizacije travm se umetniki sebstva načeloma ne poslužujemo, saj naj bi se katarzični moment zgodil v živo, pred in skupaj z drugimi, kar ima obojestranske koristi: izvajalec zaživi drugače, ZASUKANO, travme svojega življenja in to V NAVZOČNOSTI DRUGIH. S tem se oddalji od prvotnih izkušenj in spominov ter jih zamenja z novimi. Pri tem uporablja preprost, a prebrisan mehanizem časovnega stroja, kjer se vrnemo nazaj v situacije, za katere si želimo, da jih v preteklosti drugače izpeljali: z drugimi čustvi, dejanji, besedami. To storimo v sedanjosti in pretekle turobne telesne in umske informacije posodobimo v želene različice.

Prisotnost drugih je nujna za avtentikacijo opravljenega s tem, ko se poseg individuacije opravi tako na psihični kot kolektivni ravni. Le tako dosežemo polnomočni učinek transformacije preteklosti. Performer US s pripovedovanjem svoje zgodbe vzdigne ogledalo sebi in skupnosti ter vzpostavlja prakso biografskega učenja in javnih transindividualnih metamorfoz.  Performativni  dogodki umetnosti sebstva so organski material z razmeroma kratkim rokom trajanja. So sezonske manifestacije, ki se zaključijo ob koncu vsake zaključene turneje. Njihov čas sovpada z letnimi mejniki sodobnih družb (čas poletnih šolskih počitnic).

Childhood

Jutranje misli dne 13.5.15

O tehnologiji jutranjih misli →

Kaj je smoter performativnega dogodka Pot k zdravju? Kaj sporoča in komu?

V performativnem dogodku Pot k zdravju delim svojo osebno življenjsko izkušnjo bolezni: od tega, kako sem jo privabila k sebi, kako sem jo sprejela in kako sem se od nje poslovila, ko sem začutila, da je ne potrebujem več. Performans podoživlja vse faze, ki jih človek doživi v primeru soočanja s hudo življenjsko travmo, ne nujno zdravstveno. Tegobe in prehodna obdobja kriznih situacij delijo podobno strukturo. Po nastopu kataklizme skušamo poiskati način, kako se izviti iz njenega zadušujočega objema: ali z oddaljitvijo, v kolikor nam je to mogoče, ali s harmoničnim sobivanjem z njo.

S svojo zgodbo želim predati poduk o tem, da so rešitve problemov vedno na voljo, v kolikor jih iščemo. Da na Zemlji ni nič dokončnega, razen smrti, ki jo bomo vsi prej ali slej izkusili. Da je vloga žrtve zgolj ena iz med tisočerih možnih življenjskih poz, ki jih lahko utelešamo in, da lahko iz nje izstopimo v kateremkoli trenutku, ko se začutimo utesnjeni. Posameznike spodbujam k prevzemu odgovornosti za svoje počutje, zdravstveno stanje in življenje na sploh.

Med performativnim dogodkom želim javno utelesiti in prikazati delček potencialnih spretnosti in vrlin odprtega razmišljujočega telesa kot so gibi in govorjenje duha, ki se pripetijo v stanju telesne meditacije v gibanju. Manifestacijo tega, da je telo sposobno samo sprostiti vse napetosti, ki ga mučijo, če mu le damo možnost. Pokazati moč pozornosti in energije, ki jo je naše telo zmožno sprejemati in prevajati brez kakršnihkoli zunanjih pomagal.

Koga ogovarja? Vsakogar, brez kakršnihkoli identitetnih preferenc. Mogoče bi prednostno izpostavila mlade, zlasti adolescente. Vsebina performansa je univerzalno aktualna: krize so neizogibni del življenja, zato se velja naučiti, kako velja odreagirati, da jih hitro in uspešno prebrodimo.

body.injury.tumblr_lj391nypaa1qz4jelo1_500

Jutranje misli dne 1.5.15

O tehnologiji jutranjih misli →

Kdaj in zakaj sem iz »proti« prešla v »zunaj« in »nad«?

Diagnoza neozdravljive bolezni preorje vso tvojo bit. V občutljivem postdiagnostičnem obdobju evalviraš samega sebe, svoje odnose, svoje vedenjske in miselne navade ter se skušaš celostno harmonizirati. A prejeti udarec v želodec je silen, bolečina in teža, ki jo pusti v tvojem razmišljujočem telesu monstruozna. Da sem se zmogla naglo sestaviti v stoječi položaj, sem potrebovala veliko hrabrosti in stalno prisoten dotok energije. Tega sem si po načelu najmanjše akcije zagotovila tako, da sem agresijo do sebe usmerila navzven. Bitko proti sebi sem zamenjala z antagonističnim »proti«: proti sistemu, proti državi, proti družini, proti temu ali onemu političnem manevru.

Na protislovni poti sem se zadrževala vsaj toliko let kot je prstov na dlani. Znanje, vedute in izkušnje, ki sem jih pridobila v tem času so bile koristne in pogled odpirajoče, a na dolgi rok je takšna usmeritev preveč agresivno-destruktivna, da bi lahko vodila do konstruktivnih rezultatov. Sčasoma sem se bolj in bolj zavedala mlahavosti na zunaj neupogljivega antagonističnega militanstva ter se od njegovega ethosa postopoma oddaljevala. Zakaj?

Ko si »proti« nečemu, recimo proti rasizmu, te nasprotujoči še vedno drži v šah mat poziciji, saj predstavlja steber na katerega se obešaš, čeravno z namenom, da ga zrušiš, oškrbiš ali kako drugače onečediš. Dokler svojo pozornost usmerjaš v neželeno, to neželeno hraniš s svojo življenjsko energijo in bolj kot si »proti«, več energije ji dovajaš. Sebe pa hiraš.  Po tem spoznanju sem se raje premaknila na stran in na više, od koder sem pridobila panoramski razgled, boljše počutje in večjo učinkovitost. Militantni antagonizem izhaja iz, za moje pojme, preseženega, preveč redukcionističnega postulata. Svet deli na pol. Na eni strani imaš »ta hudobne«: država, politika, kapitalistični sistem, bogati, itd.,  proti katerim se bojujemo mi, etično bolj odgovorni ljudje. A takšna delitev je preveč črnobela in shematična.

Vodoo religija in zar kulti poznajo simbol palice, ki se na vrhu  razdvoji v dve liniji. Trup palice uteleša skupno, iz katere izhajamo in proti kateri se vračamo, medtem ko razdvojitev ponazarja parcelizirani svet dualnosti: dobro/zlo, pravilno/napačno, moški/ženska, toplo/hladno, itd., ki kraljuje na Zemlji.

Ljudje se vedno bolj zavedamo, da je realnost kompleksnejša in bogatejša od koordinat dihotomične klasifikacije ter, da je bit življenja, stvari in čustev spremenljivo performativna.  Ko to vedenje o začasnosti in minljivosti vsega apliciramo na marksistično teorijo o zatiranih proletarcih in zatirajočih kapitalistih, preprosto ne zdrži več, zlasti v današnjih eksemplarnih razmerah, kjer smo  največkrat sami sebi največji zatiralci. Preskoči dejstvo, da smo vsi pripadniki iste vrste: ljudje v svoji minljivosti in v konstantnem nastajanju, s svojimi šibkostmi, sposobnostmi in naravnimi potenciali. Skratka, gre za pogled, ki zanemari horizont  skupne predindividualne človeške narave, ki je osrednji predmet mojega zanimanja. Človeška narava, ki je tudi kulturna, ker je človek jezikovna žival z naravno sposobnostjo in potrebo po poseganju v prostor.

Kultura je koža skozi katero diha človeška narava. Ko se zavemo naravnosti kulture pri človeku in umetelnosti praktično vsega človeškega habitata, postanejo stebri vsake specifične družbe prožno prepogibajoči, kar je dobro. Nenaravnost je naravna lastnost človeka in izvira iz kulturne nravi človeške vrste.

Kaj so torej naravne zakonitosti človeka? Impulzi, tresljaji, strahovi, potrebe. Človek je družbena žival s potrebo po pripadnosti in skupnostnem delovanju. To je naravna človeška potreba. Način kako jo bo udejanjil in uresničil pa je odvisno od lokalnih in globalnih (glokalnih) kulturnih dejavnikov.

Jutranje misli dne 30.4.15

O tehnologiji jutranjih misli →

Pretresanje  in preseganje barier med javnim in zasebnim je stalnica intervencij umetnosti sebstva. Zasebno (privatne izkušnje, tegobe in užitke) obravnavajo v polju skupnosti in javnega življenja. Zakaj?

Meje med tem, kar danes pojmujemo kot zasebno in tistim kar imenujemo javno, so premične. Izhajajo iz kulturno in zgodovinsko specifičnih postulatov določene družbe in so spreminjajoče. Načeloma skušam vsako načelo brezosebnega jaza (brezobrazne kolektivne zavesti) prebrati kot z določenim namenom ustvarjen konstrukt, ki ni nikdar naraven. Zanima me, čigavi interesi so ga proizvedli in s kakšnim namenom. Izprašujoči pristop me popelje do jedra zadeve, ki jo želim spoznati in razodeti.

Question mark

Interes po ustvarjanju odprtih teritorijev v polju javnega izhaja iz osebnega spoznanja in odločitve. Po preživetju težkega osebnega brodoloma, čemur so sledila leta raznovrstnega zunaj-institucionalnega preizkušanja in delovanje, sem sprejela odločitev, da se bom nadalje reševanja osebnih težav (tistega kar uvrščamo v koš zasebnega) lotevala na terenu skupnega in to na javen, čim bolj dostopen način. To pomeni, da skušam vsakič ugledati sistemske pomanjkljivosti, ki so sploh omogočile, da se je določen problem pojavil. Srčiko težav ne iščem v posameznikovi neprilagojenosti ampak v družbenem nedelovanju. Z bolj izbranimi besedami povedano, namesto priljubljene psihološke patologizacije, se zatekam k sistemskim in organizacijskim disfunkcijam, ki podpirajo nastanek transindividualnih neskladij. Odkrite izhode iz danega osebno-skupnostnega problema potem delim z javnostjo. Kolektiviziram tako probleme kot rešitve iz problemov.

Izhajam iz spoznanja, da je družba, v kateri živimo (tako kot celotna zemeljska nrav) procesualna ter kot taka spremenljiva in slej ko prej minljiva. Tako kot živi organizmi, imajo tudi družbeni fenomeni svoj rok trajanja. Družbene norme so zgodovinsko specifični pojavi, ki so odraz aktualnih miselnih vzorcev, družbenih potreb in političnih manevrov. Predstavljajo eskalacijo trenutnih interesov večine, a ta večina deluje, bolj ali manj zavedno, pod taktirko najvplivnejših.

Minljivost vsega in vseh je permetum mobile življenja na Zemlji. Minljivost in iz nje izhajajoča začasnost tvorita humusno prst, iz katere klijejo vse manifestacije nastajajočega. V sodobnih potrošniških družbah je tudi prostor namenjen skupnostnem udejstvovanju do večje mere potrošniški oziroma interesno orientiran. Del skupnosti se čutimo le še kot pripadniki te ali one interesne organizacije ali pobude. Mesto skupnosti so zasedle skupine tabornikov, aikido borilcev, ljubiteljskih fotografov, ljudskih plesalcev in tako dalje. Oblike interesnega združevanja, ki preslikujejo model turističnih aranžmajev – že vnaprej poznamo prostorske in časovne  koordinate kraja, v katerem se bomo gibali in tip odnosov, ki se znotraj takega prostora lahko razvijejo –  so zamenjale prvotne vaško-plemenske ureditve, ki so bile bolj heterogene in kompleksnejše, saj niso uveljavljale partikularnih kriterijev za nje članstvo. Članstvo v vaški skupnosti je poleg koristi prinašalo tudi obveze in odgovornosti. Vsakdo je zasedal odgovorno mesto v njeni strukturi. Raznolika, vse vključujoča, neparcelizirana skupnost je tista, znotraj katere me primarno zanima posegati. A najprej se mora takšna skupina ljudi začutiti, prepoznati in skonstruirati kot skupnost, vsem razlikam in posebnostim navkljub.

Diaout community discusses drought in Mauritania

Izkustvo, ki me pri tem podvigu navdihuje in vodi, izhaja iz mojega tretjega trimesečnega bivanja v Etiopiji, ki je bilo posvečeno izkustvenemu spoznavanju organizacijsko-bivanjskih modelov predindustrijskih družb. Struga po kateri sem se sukala je sledila tradicionalnim ritualnim obredom in praznovanjem znotraj samopreskrbnega načina življenja. Na rednem tedenskem zborovanju sledilcev zar kulta sem bila priča praksi skupinskega (javnega) deljenja osebnih tegob in težav, kjer je zbrana skupnost v spremstvu lokalnega duhovnega voditelja, emocionalno podprla ter s svojim znanjem in izkušnjami okrepila nasvete, ki jih je pomoči željan prejel od šamana. Doživela sem okolje, kjer se problemi odprto delijo in rešujejo znotraj skupnosti. Ta deluje spodbudno in sprejemajoče, saj posameznika obravnava kot člana nekaj mnogo širšega od sebe: lokalne skupnosti, tradicije, prednikov, stvarstva in ga ne sodi.

Občutek skupnih tal pod nogami, ki povezujejo vsakogar z vsem, sem v odrasli koži prvič zares občutila šele v Etiopiji in vznesena sem bila nad njegovo močjo in lepoto. Nevidna mreža predindividualne enosti in nelastninskega skupnega je nestruktura (glej communitas), ki jo tkem in raztezam tudi v tukajšnjem razvito razkropljenem svetu.