Category Archives: Jutranje misli in samospraševanje

Jutranje misli dne 29.4.15

O tehnologiji jutranjih misli →

V performativnem dogodku Pot k zdravju se delno razgališ. Ne vidiš v tem zametkov ekshibicionizma? Se ti ta gesta ne zdi sporna in neprimerna za javni prostor?

Artefakt umetnosti sebstva je razmišljujoče telo v delovanju in izvajalce umetnosti sebstva zanima odkrivati, kaj in kako govori v stanju razumsko nekontrolirane vodenosti  (»vprege«)  s strani duha. Sprašujemo se, kako odreagira in kaj razkrije v tistem čarnem trenutku celostnega vibriranja s silami zemlje, ki ga je Grotowski poimenoval »totalni akt«. Takrat sebstvo doseže stadij, ki ga je Artaud imenoval »telo brez organov«, posrečena metafora odprtega, celostno pretočnega telesa.

Ekshibicionizem je produkt ločenega ega, ki je žejen pozornosti, hvale in odobravanja. V stanju utelešenja duha je ego neoprijemljiv postulat. Ob neprisotnosti ega pa ekshibicionizem empirično ni mogoč. To je prvo dejstvo, ki ga želim izpostaviti. Vsako darovanje razmišljujočega telesa oziroma povedano z Grotowskovo terminologijo, vsak totalni akt, izključuje manifestacije ega, ker je slednji v aktu darovanja izmuzljivo zabrisan v predindividualnem teritoriju človeške biti.

Morebitna golota tedaj ne služi razkazovanju, ampak razkrivanju. Česa? V mojem primeru nasilja, ki se sistematsko izvaja nad biološko definiranim ženskim telesom: s strani propagandno-marketinške in kulturno-ideološke mašinerije. Žensko telo, ki se danes predstavlja kot idealno, ustreza izvenzemeljskim standardom, saj je virtualno obdelano in kot tako neresnično in zavajajoče. Predlagam resolucijo, s katero bi morale reklame, ki izrabljajo mičnost fizičnega telesa, tako moškega kot ženskega ter vseh vmes, vsebovati informacijo o digitalni (ne)obdelavi uporabljenega foto ali video materiala. Kot pri označevanju biološko pridelanih živil v prehranski industriji, tako bi bilo smiselno vpeljati etično odgovoren standard digitalno neobdelanih vsebin v propagandno-oglaševalskem svetu.

Nedosegljivost digitalno olepšanih teles in spremljajoče nasilje potrošnike industrije vzbujajo pri ženskah (a tudi pri moških), predvsem pa pri dekletih v  fazi odraščanja, občutke manjvrednosti in nezadostnosti, ki so lažni, zavajajoči in izredno agresivni. Opisan »žensko ubijajoči« propagandni stroj poganjajo domala vsi množični mediji in ves marketing glavnega toka. V kolikor opišem svojo izkušnjo zanikanja in zavračanja ženskega telesa skozi čas, sem prve turbulence začutila vzporedno z rastjo svojih prsi. Nisem se želela razlikovati od svojega brata, od svojih moških (»večvrednih«) sovrstnikov, ki so se lahko še naprej brezskrbno pojavljali zgoraj brez. Svoboda, ki sem jo kot telo z bolj poudarjenimi prsi izgubila. Čemu? Zakaj so ženske prsi tako obscene, da jih je v javnosti nujno potrebno zakrivati, čeprav so človekov prvi vir hrane?

Odkrite prsi veljajo za greh, tabu, škandal samo v patriarhalnih družbah. Opravimo časovni ekskurz, ki nas popelje do kultnega kretsko-minojskega kipca kačje boginje. Zemeljska boginja kač je oblečena v do tal segajočo obleko, ki razkriva in poudarja njeno bujno oprsje. Podobne podobe prsi razkrivajočih se kostumov, najdemo v številnih srednjeveških upodobitvah. Ikona Doječe Madone je bila izredno priljubljen sakralni motiv v Srednjem Veku do nastopa Tridentinskega Koncilja leta 1543, ki je med drugim sprejel sklep o generalni prepovedi čutnih upodobitev v sakralni umetnosti. Od takrat dalje so se razkrite ženske prsi v občem javnem prostoru, do nastopa Femen gibanja, pojavljale izključno v navezi s pornografijo.

Bernardino Luini - Nursing Madonna

Skratka, svoje ženske prsi sem zaradi kulturnih implikacij in prohibicij dolgo doživljala kot breme. Ne zaradi svoje oblike oziroma biologije, ampak zato ker zahtevajo posebno zakrivanje in sramovanje ali, na drugem bregu dopuščenih možnosti, omikanje in seksapilno manipuliranje. Same lastnosti in možnosti, s katerimi se nisem želela ukvarjati, še manj poistovetiti ali izkoriščati. Ne razumite me napak. Prsi, vsakršne, sploh ženske (ki so potencialen vir življenja) so prekrasen del popolnega človeškega organizma. Karam kulturne navade in kolektivna mišljenja, ki oddaljujejo ženske od sprejemajočega, valorizirajočega utelešenja v svojih prekrasnih telesih. V moji življenjski izkušnji me niso ne družina, niti šola, niti sovrstniki, niti mediji, znali spremljati na poti iz univerzalno spolnega otroka v žensko. S tem, da je pojem ženska v večji meri družbeno-politični konstrukt.

Dejanske biološke razlike med moškimi in ženskami se razen tistih v spolovilih in hormonih tako malenkostne, da je smiselno ozavestiti vsebino tega s praznim zrakom napolnjenega nahrbtnika. V vsakodnevnem življenju so na primer razlike med  hiperaktivnimi in počasno-lenobnimi posamezniki  mnogo bolj opazne in markantne od razlik, ki se pojavljajo med hiperaktivnimi posamezniki ženskega in moškega spola. Vprašajmo se: bi bilo razgaljenje mojega prsnega koša manj problematično, če bi moje telo bilo moško in ne žensko telo?

Če bi bila moški, ne bi nihče problematiziral tega akta, saj bi veljal za čisto vsakdanjega, torej nepomembnega. Tudi ženske prsi si zaslužijo živeti takšno svobodo. Žensko telo ni a priori seksualno. Seksualnost ni že vnaprej prisoten izraz ženskega telesa, ni stalno navzoča lastnost ženske biti, ampak stvar človeških telesnih potencialov, ki jih uporabljamo in razvijamo na svojo lastno željo in odgovornost. Žensko in moško telo sta TUDI seksualni, ko se za to odločita. Kot je sposobnost govora naravno dana sposobnost človeške vrste, tako je nadinstinktivna seksualnost edinstvena naravna lastnost človeške vrste. Tako kot govor, nič več in nič manj kot to. Vse ostale asumpcije so plod propagandno-političnih konstruktov in manipulacij. Če se vrnem na svoj konkreten primer razgalitve ženskih prsi v javnem prostoru, bi rada izpostavila emancipatorno plat tega dejanja, ki sporoča: »Upam si biti in se živeti takšno kot sem.«

Pri vsem tem je razkritje prsi na performativnem dogodku Pot k Zdravju, v primeru njene aktualizacije, zgolj nujno opravilo, ki podkrepi čutno besedno reprogramiranje v teku in ne končna namera. V primeru, da moje dejanje koga seksualno vzburi, to ni iskano. Gre za akt opolnomočenja na osebni in kolektivni ravni, kot emancipacija ženskega telesa kot takega. Je utelešenje ženskega krika in zahteva po enakopravni obravnavi ženske seksualnosti, kjer ta ni stvarnost ženske identitete ampak zgolj potencialnost njenega razmišljujočega telesa.

Jutranje misli dne 27.4.15

O tehnologiji jutranjih misli →

V čem se priprave za performativne dogodke umetnosti sebstva razlikujejo od treningov Odin teatra Eugenia Barba oziroma od treningov za igralce, ki jih je razvil njegov učitelj, ustanovitelj koncepta revnega gledališča, Jerzy Grotowski?

Vsem izpostavljenim primerom (umetnosti sebstva, gledališče E. Barba in revno gledališče J. Grotowskega) je skupno posvečanje človeku v celoti: nedeljiv unikum razuma, telesa in duha. Z drugimi besedami, to čemur Barba, Grotowski in umetnosti sebstva posvečajo pozornost je razmišljujoče telo, njegovi prirojeni impulzi in razvojni potenciali. Subjekt, ki mu posvečajo pozornost je enak, razlike se nahajajo v pristopu in nameri delovanja. Poglavitna razlika je ta, da Barba in Grotowski svoji partikularnosti in inovativnosti navkljub delujeta znotraj institucije gledališča. To pa je kontekst, ki umetnosti sebstva ne zanima.

Gledališče je prostor fikcije, ki jo vodi diktat »kot da«. V gledališču igralci delujejo,»kot da« bi bili nekdo drug v nekem drugem času in prostoru in celotna situacija je prikazana, »kot da« bi bila resnična. Burni telesni odzivi in emocije, ki so bile značilnost  revnega gledališče Jerzya Grotowskega, so skrajno doživete inscenirane mimikrije resničnih čustvenih stanj. Ostajamo v kraljestvu fikcije.  Za razliko od Barbe in Grotowskija, performativni jezik umetnosti sebstva ne pozna ne igralcev ne posnemanja.

A vrnimo se na izhodiščno vprašanje, ki je bilo osredotočeno na priprave za performativni dogodek, oziroma treninge. Za umetnosti sebstva je značilen kontinuirano-mehak prijem, ki sloni na želji po razumevanju, sprejemanju in premagovanju tega kar smo. Barba in Grotowski sta oblikovala vrhunske treninge za krepitev psihofizičnega aparata igralcev svojega teatra. Slednji so po kontinuiranemu prakticiranju izbranih vaj postali virtuozi v uporabi naravnih gibalnih in izraznih sposobnosti svojega razmišljujočega telesa. Ampak dostop do treningov je bil omejen na izbrano zasedbo igralcev, ki so omenjene spretnosti dosegli po več letih napornega, vsakodnevnega treniranja, ki se je  izvajalo pod budnim nadzorom voditelja – režiserja.

Vidimo, da gre za model, ki ni uporaben za širšo občo uporabo in to iz več razlogov. Prvič zato, ker preveč poudarka izkazuje disciplini kot sredstvu za dosego izjemnih gibalno-izraznih spretnosti. Če uporabim metaforo iz živalskega sveta, je tako dosežen virtuozizem kot piščanec, ki se izvali iz certificiranega rejniškega jajca natanko ob polni luni po nadpovprečno dolgem obdobju valjenja. Tako rojeno pišče je plod izbranosti in nenaravne strogosti.

Umetnosti sebstva ne obljubljajo instantnih čudežev. Zahtevajo dnevno udejstvovanje in delo na sebi, ampak to poteka pod taktirko prožnosti in uživanja. Dnevne vadbe so izredno fleksibilne, dnevu in počutju prilagodljive. Postavljene imaš določene smernice delovanja, ki si jih sam izbral, ker ti odpirajo želen horizont raziskovanja in krepitve. Kaj natančno, kako in koliko časa boš dnevno porabil za izbrano obliko samospoznavanja in opolnomočenja, je odvisno od tvojega hipnega počutja in partikularnih koordinat dnevne agende.

Izpostaviti želim tudi to, da bolj kot si svoboden, več odgovornosti imaš, saj si sam svoj voditelj. Treninge lahko izvajaš tudi sam ter skoraj kadarkoli in kjerkoli. Ne potrebuješ posebnih razmer, niti učitelja-vodnika ali skupine soustvarjalcev/praktikantov umetnosti sebstva. Prisotnost mentorstva in soustvarjalcev je seveda možna in zaželena, a niso neizogibni. US lahko izvajaš tudi samostojno v svojem vsakdanu. To je edinstvenost horizonta umetnosti sebstva.

Treningi Odin teatra Eugenia Barbe:

Treningi Grotowskega:

Jutranje misli dne 25.4.15

O tehnologiji jutranjih misli →

Od kod izvirajo umetnosti sebstva? Kdaj in kako so nastale? 

S semeni umetnosti sebstva sem se, kot vsakdo, že rodila. Moja otroška leta, sploh tista prva, pred in zgodnje šolska, so bila tako veselo vznesena in čarobna, da jih še danes dojemam kot prvo izkustvo razcvetelega, vsemogočnega sebstva. K tem spominom in občutkom se še danes vračam po inspiracijo. Težko si predstavljam, da bi brez njih navdiha prispela do tako subtilnih percepcij možnega.

Radostnemu otroštvu so sledila mrka pubertetniška in mladostniška leta, ko sem se, hipnotizirano kot hrček na svojem najljubšem igralu, nepretrgano vrtela na grozljivo samovšečnem kolesu eksistencialne stiske, samodestrukcije in otožnosti. Pepel, ki so ga večletni čustveni požari zapustili v meni sem čez čas, po sanaciji nastale škode, skrbno uporabila kot gnojilo in danes cenim tudi to izkušnjo.

Prvi ozaveščen vpogled v konstelacijo umetnosti sebstva – takrat sem jo imenovala umetnost življenja, a sem kasneje, zaradi njenega new-age pridiha, ta termin opustila – sem izkusila maja 2013 v Addis Abebi, prestolnici Etiopije. Takrat sem z akademskim prispevkom Traditional African performing Arts and the emergence of the glorious body (.pdf), ki je nakazoval mojo vizijo hipotetične performativne umetnosti življenja (»art of living«) sodelovala na mednarodni konferenci o afriških uprizoritvenih umetnostih, ki jo je organizirala Univerza v Addis Abebi. Tekst je predstavljal briljantno zmes večletnih izkustvenih in intelektualnih naplavin ter hipnega navdiha. Takrat nisem poznala ne gledališča zatiranih Avgusta Boala, niti revnega gledališča Jerzya Grotowskega. Teren po katerem sem orala je slonel na Michel Foucaultejevem študiju neustrašnega govora (parrhesia), navlažen pa je bil s potjo gledališča krutosti Antonina Artauda.

Antonin Artaud by Man Ray

Jasno mi je bilo, da me delovanje znotraj uveljavljenih oblik uprizoritvenih umetnosti (gledališče, ples, umetniški performans, cirkus)  ne zanima, a natančnejših idej o udejanjenju svoje nadumetniške fata morgane, še nisem imela. A sadika je bila vsajena in čas je prinesel nje zorenje.