Tag Archives: umetnosti sebstva

Odraščanje na Krasu. Psihotemporalni eksperiment

Kmalu po vzpostavitvi spletišča artsofself.com mi je Tanja Kovačič poslala prepis pogovora o moji izkušnji odraščanju na Krasu, ki sva ga leta 2010 opravili za namene njene doktorske disertacije. Prejeti prepis nisem in ga še nekaj časa ne bom prebrala, ker sem načela zanimiv psihotemporalni eksperiment z uporabo tehnologije Jutranjih misli.

Lotila sem se ga tako, da sem Tanjina vprašanja (ki so bila v wordovem dokumentu vidno in jasno ločena od mojih odgovorov) prekopirala na prazen list papirja. V poskusu bom ponovno odgovorila na Tanjina izpraševanja ter ustvarila sodobno verzijo taistega pogovora v časovnem razmahu petih let.  Potem bom objavila pogovor v obeh različicah: v originalni in 2.0 obliki. V naslednji fazi bom primerjala zdaj s tedaj, s poudarkom na analizi dosežene posodobitve sebstva. Intervju je obsežnega formata, šteje okoli 30 vprašanj. Danes sem na prvi sklop vprašanj že odgovorila.

Na zaključek in objavo rezultatov eksperimenta bo potrebno počakati teden ali dva, dokler ne odgovorim na vsa Tanjina vprašanja. To je varnostno merilo, ki mi zagotavlja, da v času izvajanja eksperimenta ne pridem v stik s prvotno vsebino razgovora, kar bi gotovo interferiralo z mojim aktualnim artikuliranjem odgovorov.

Karst 1914_2014

Obrobni zapisi priprav na začetek turneje US

Kako umetnik sebstva preživlja čas pred nastopom svojega darovanja javnosti?

Kako ustvarjalec US preživlja dneve pred začetkom turneje performativnih dogodkov, prve, ki jo je kdajkoli opravil?

Dokler se nisem osebno znašla v tej situaciji, nisem vedela. Odgovor se je – kot vsi pristni, doživeti odgovori – prikazal in razvil skupaj z izkušnjo.

Zadnja dva dneva sem preživela, tako da sem:

1. Deaktivirala jutranjo budilko na telefonu,

Jutranji alarm je sicer usklajen z mojim notranjim bioritmom (navadno se zbujam nekaj minut preden budilka zapoje), a ker je ta bioritem vendarle krojen precej oprijeto, sem razlahljala njegove šive ter zavestno preprečila vsako morebitno interferenco z naravnim redom svojega razmišljujočega telesa.

2. Lenobno poležavala na balkonu,

Sončne žarke sem, za razliko od običajnega, lovila brez knjižnega gradiva med rokami. Zgolj ob zvezku in kemiku na dosegu roke za beleženje morebitnih utrinkov, ki bi me v času brezskrbnega počitka na soncu lahko obiskali. In bilo jih je obilo!

3. Prebirala svoje najljubše pravljice iz otroštva,

Branje pravljic je bila dopolnila dejavnost ležanja na postelji in gledanja v strop. Med plavanjem po čar(ob)nih svetovih pripovedk za otroke sem odkrivala jasnovidnost zaresnih pravljičarjev ter moč besed in domišljije.

4. Se spominjala vseh dragocenih ljudi in krasnih trenutkov, ki sem jih preživela v njihovi družbi,

5. Obujala Podoživljala emocije trenutkov, ko sem čutila se zavedala, da živim in ustvarjam alkemijo vsakdanjega življenja.

Če zgostim svojo izkušnjo nepredpriprav na Pot kzdravljenja na tri ključne besede, so to: počitek, užitek, sanjarjenje.

Na svidenje na Poti,

Jatun

P.S. V izogib ustvarjanju dezinformacij, poudarjam, da je spokojnost, ki se ji trenutno prepuščam, rezultat trimesečnega kovanja in glajenja  svojega sebstva na dnevni bazi.

Odrini težave in zaplavaj skozi kontraste

Težava – KONTRAST
Zagata – glej težava
Brez lakote, ni želje po hranjenju in niti užitka ob dobri hrani.
Težave so kontrasti, zaradi katerih spoznamo, kaj si želimo in vrednost iskanega.
Kontrasti so vzgoni, ki nam omogočajo polnejše uživanje življenja in jasnejše razvijanje svojih potencialnosti.

 

Več o preobratnemu slovarju →

Jutranje misli dne 23.6.15

O tehnologiji jutranjih misli →

Kakšen je potek performativnih dogodkov umetnosti sebstva? Zakaj so potrebni trije večeri za izpeljavo enega performativnega dogodka? Je na tri srečanja razvlečeno dogajanje res potrebno? Kaj pa, če nimam na voljo treh dni in se lahko udeležim zgolj enega izmed performativnih večerov? Je v tem primeru sploh smiselno, da pridem in kako naj se odločim, kdaj pridem? (23.6.15)

Performativni dogodek US najbolje opišem kot tridnevni cikel preobrazbe, oziroma kot splošen prehodni obred sodobnega tipa, kjer je prvi večer posvečen »otresanju«: mišičnih zakrčov, gibalno-miselnih avtomatizmov, zadušenih emocij in strahov; drugi »kreiranju« : postavljanju in posodabljanju lastnega osebnega in kolektivnega sebstva; zadnji, tretji večer pa »rajanju«: praznovanju in prakticiranju doseženega.

Tridnevni cikel se začne s praznjenjem neželenega in nekoristnega, ki smo ga hranili (beri pitali) v preteklosti in ki ga sedaj hranimo (beri nosimo) v svojih razmišljujočih telesih. Prvo  srečanje je namenjeno sproščanju požrtih krikov, zgoltanih replik in vprašanj ter ozaveščanju miselno-gibalnih tenzij. Če podam metaforo, je prvi večer čas oranja, preobračanja in razkrivanja sebstva. Opravilo, ki je sorodno kopanju in rahljanju zemlje, pripravi prsti na uspešno setev. Kjer je zemlja, po kateri rijemo, naše razmišljujoče telo: njegovo celičje, živčevje in njegovi potenciali spreminjanja. Naslednji večer je njegovo logično nadaljevanje in služi snovanju novega, drugačnega, boljšega. To je čas preizkušanja in oblikovanja bolj koristnih in zadovoljujočih modelov (so)bivanja in reflektiranja. Čas formiranja boljše delujočih vedenjskih vzorcev in besednih iger. Čas gibčnih prevalov in ustvarjalnih preobratov lastnega psihičnega in kolektivnega sebstva. Cikel se sklene na dan nedelje z rajanjem, ki podpre in aktualizira opravljeno porajanje samih sebe. Tretji večer je namenjen praznovanju: uživanju ob deljenju in preizkušanju naučenega in storjenega. Vidimo, da je performativni dogodek US  proces, ki preobrača oporišča, morišča in trebišča naše biti. Gre za operacijo, ki zahteva posebno pozornost in čas, da se izvrši in zaiskri v vsej svoji potencialnosti. Od tu razumemo, zakaj so trije večeri lahko še prekratki.

Performativnega dogodka US se namreč ne udeležiš kot opazovalec. Umetnosti sebstva ne predvidevajo in ne poustvarjajo občinstva: megle, inertne, vojažerske publike. Vsak prisostvovalec je soustvarjalec, sopotnik transformativnega procesa v nastajanju. Performativnega dogodka umetnosti sebstva se lahko udeležiš le kot akter, ki se je pripravljen naučiti in učiti: o sebi, drugih in svetu. Kaj natanko in koliko boš odnesel od te izkušnje je nepredvidljivo. Kar je vežno, je tvoje stanje pripravljenosti na spremembe. In zavedanje, da je vse kar se zgodi, prav, saj kategoriji »narobe« in »napačno«  ne obstajata. To je vse, kar potrebuješ vedeti, za participacijo v performativnem dogodku US. Tudi če se performativnega cikla udeležiš večkrat, ga vsakič doživiš prvič. Ker je prisotnih preveč spremenljivk in svobode, da bi doživel reprizo.

Lahko pa se zgodi, da je učinek prvega srečanja tako močen, da ga drugi dan še nisi pripravljen stopnjevati do naslednje faze: etape kreiranja, saj potrebuješ več časa za praznjenje. Nasvet, ki ga dajem je, da je vedno smiselno prisluhniti svojim občutkom in intuiciji. V kolikor se še ne čutiš pripravljenega za snovanje novega, potem je boljše, da se zadržiš v območju otresanja starega, nekoliko dlje. Nič narobe ni v tem, ravno nasprotno. To je znak, da se aktivno osvobajaš od bremen in nekoristnih vzorcev. Znak, da si sprožil proces reprogramiranja in opolnomočenja samega sebe. V taki situaciji vam svetujem, da me po potrebi in želji kontaktirate in da ciklus preobrazbe nadaljujejte šele takrat, ko se nanj čutite pripravljeni.

V kolikor bi se radi udeležili celotnega ciklusa,  a vam to, zaradi časovnih omejitev, ni omogočeno, vam svetujem, da si izberete dan, ki sovpada z vašimi trenutnimi interesi in željami. V kolikor vas zanima doživeti performativni dogodek v njegovi celoti, je smiselno, da sledite časovnemu sosledju njegovega poteka. Vsak večer pa doseže neko svojo celoto tudi kot posamezen dogodek. Je kakor krilo triptiha, kjer je vsako krilo posebej zaključena umetnina, a doseže svojo maksimalno realizacijo in čar(ob)nost šele ob prisotnosti vseh členov umetniškega dela.

 

Avtor triptiha je OrgaNick.

 

POT KZDRAVLJENJA

Pot kzdravljenja je prva poletna turneja performativnih dogodkov umetnosti sebstva.

Vsak dogodek je praviloma tridnevna vikend manifestacija. Prvič se performativni dogodek izvede na dan petka in nato na istem mestu ter ob istem času, a v neizpodbitno variirani obliki, še v soboto in nedeljo.

Etape:

  1. DOGODEK V MESTU NOVA GORICA (26. junij 2015) →

 

Rezime dogodka kzdravljenja v Novi Gorici

V petek 26.6 zvečer se je kot planirano zvrstil performativni dogodek otresanja, ki je prinesel precej spoznanj, med drugim tudi to, da je izbrana forma performativnega dogodka potrebna izboljšave. V soboto in nedeljo je srečanje zaradi dežja odpadlo.

Komentar petkovega otresanja je bil spisan v soboto z uporabo tehnologije samospraševanja. Preberite si ga lahko tukaj →

Ker sem se v petek prepričala, da je moja pot kzdravljenja zaključena, performativna sklicevanja nanjo neumestna, uporabljeni pristop pa nepravilno artikuliran za iskanje novih kzdravljenja željnih popotnikov, sporočam, da se je Pot kzdravljenja zaključila že s prvim dejanjem otresanja.

Nasledilo jo bo poletno Potosnovanje US, ki bo svoj prvi pristanek doživelo prihodnji vikend v okolici Bovca. Več informacij o tem kmalu …

Sprejemajo se povabila za obiske katerih koli slovenskih krajev v zameno za gostovanje in želje po kreiranju.  →

 

Jutranje misli dne 27.4.15

O tehnologiji jutranjih misli →

V čem se priprave za performativne dogodke umetnosti sebstva razlikujejo od treningov Odin teatra Eugenia Barba oziroma od treningov za igralce, ki jih je razvil njegov učitelj, ustanovitelj koncepta revnega gledališča, Jerzy Grotowski?

Vsem izpostavljenim primerom (umetnosti sebstva, gledališče E. Barba in revno gledališče J. Grotowskega) je skupno posvečanje človeku v celoti: nedeljiv unikum razuma, telesa in duha. Z drugimi besedami, to čemur Barba, Grotowski in umetnosti sebstva posvečajo pozornost je razmišljujoče telo, njegovi prirojeni impulzi in razvojni potenciali. Subjekt, ki mu posvečajo pozornost je enak, razlike se nahajajo v pristopu in nameri delovanja. Poglavitna razlika je ta, da Barba in Grotowski svoji partikularnosti in inovativnosti navkljub delujeta znotraj institucije gledališča. To pa je kontekst, ki umetnosti sebstva ne zanima.

Gledališče je prostor fikcije, ki jo vodi diktat »kot da«. V gledališču igralci delujejo,»kot da« bi bili nekdo drug v nekem drugem času in prostoru in celotna situacija je prikazana, »kot da« bi bila resnična. Burni telesni odzivi in emocije, ki so bile značilnost  revnega gledališče Jerzya Grotowskega, so skrajno doživete inscenirane mimikrije resničnih čustvenih stanj. Ostajamo v kraljestvu fikcije.  Za razliko od Barbe in Grotowskija, performativni jezik umetnosti sebstva ne pozna ne igralcev ne posnemanja.

A vrnimo se na izhodiščno vprašanje, ki je bilo osredotočeno na priprave za performativni dogodek, oziroma treninge. Za umetnosti sebstva je značilen kontinuirano-mehak prijem, ki sloni na želji po razumevanju, sprejemanju in premagovanju tega kar smo. Barba in Grotowski sta oblikovala vrhunske treninge za krepitev psihofizičnega aparata igralcev svojega teatra. Slednji so po kontinuiranemu prakticiranju izbranih vaj postali virtuozi v uporabi naravnih gibalnih in izraznih sposobnosti svojega razmišljujočega telesa. Ampak dostop do treningov je bil omejen na izbrano zasedbo igralcev, ki so omenjene spretnosti dosegli po več letih napornega, vsakodnevnega treniranja, ki se je  izvajalo pod budnim nadzorom voditelja – režiserja.

Vidimo, da gre za model, ki ni uporaben za širšo občo uporabo in to iz več razlogov. Prvič zato, ker preveč poudarka izkazuje disciplini kot sredstvu za dosego izjemnih gibalno-izraznih spretnosti. Če uporabim metaforo iz živalskega sveta, je tako dosežen virtuozizem kot piščanec, ki se izvali iz certificiranega rejniškega jajca natanko ob polni luni po nadpovprečno dolgem obdobju valjenja. Tako rojeno pišče je plod izbranosti in nenaravne strogosti.

Umetnosti sebstva ne obljubljajo instantnih čudežev. Zahtevajo dnevno udejstvovanje in delo na sebi, ampak to poteka pod taktirko prožnosti in uživanja. Dnevne vadbe so izredno fleksibilne, dnevu in počutju prilagodljive. Postavljene imaš določene smernice delovanja, ki si jih sam izbral, ker ti odpirajo želen horizont raziskovanja in krepitve. Kaj natančno, kako in koliko časa boš dnevno porabil za izbrano obliko samospoznavanja in opolnomočenja, je odvisno od tvojega hipnega počutja in partikularnih koordinat dnevne agende.

Izpostaviti želim tudi to, da bolj kot si svoboden, več odgovornosti imaš, saj si sam svoj voditelj. Treninge lahko izvajaš tudi sam ter skoraj kadarkoli in kjerkoli. Ne potrebuješ posebnih razmer, niti učitelja-vodnika ali skupine soustvarjalcev/praktikantov umetnosti sebstva. Prisotnost mentorstva in soustvarjalcev je seveda možna in zaželena, a niso neizogibni. US lahko izvajaš tudi samostojno v svojem vsakdanu. To je edinstvenost horizonta umetnosti sebstva.

Treningi Odin teatra Eugenia Barbe:

Treningi Grotowskega: