Tag Archives: Jerzy Grotowski

Jutranje misli dne 27.4.15

O tehnologiji jutranjih misli →

V čem se priprave za performativne dogodke umetnosti sebstva razlikujejo od treningov Odin teatra Eugenia Barba oziroma od treningov za igralce, ki jih je razvil njegov učitelj, ustanovitelj koncepta revnega gledališča, Jerzy Grotowski?

Vsem izpostavljenim primerom (umetnosti sebstva, gledališče E. Barba in revno gledališče J. Grotowskega) je skupno posvečanje človeku v celoti: nedeljiv unikum razuma, telesa in duha. Z drugimi besedami, to čemur Barba, Grotowski in umetnosti sebstva posvečajo pozornost je razmišljujoče telo, njegovi prirojeni impulzi in razvojni potenciali. Subjekt, ki mu posvečajo pozornost je enak, razlike se nahajajo v pristopu in nameri delovanja. Poglavitna razlika je ta, da Barba in Grotowski svoji partikularnosti in inovativnosti navkljub delujeta znotraj institucije gledališča. To pa je kontekst, ki umetnosti sebstva ne zanima.

Gledališče je prostor fikcije, ki jo vodi diktat »kot da«. V gledališču igralci delujejo,»kot da« bi bili nekdo drug v nekem drugem času in prostoru in celotna situacija je prikazana, »kot da« bi bila resnična. Burni telesni odzivi in emocije, ki so bile značilnost  revnega gledališče Jerzya Grotowskega, so skrajno doživete inscenirane mimikrije resničnih čustvenih stanj. Ostajamo v kraljestvu fikcije.  Za razliko od Barbe in Grotowskija, performativni jezik umetnosti sebstva ne pozna ne igralcev ne posnemanja.

A vrnimo se na izhodiščno vprašanje, ki je bilo osredotočeno na priprave za performativni dogodek, oziroma treninge. Za umetnosti sebstva je značilen kontinuirano-mehak prijem, ki sloni na želji po razumevanju, sprejemanju in premagovanju tega kar smo. Barba in Grotowski sta oblikovala vrhunske treninge za krepitev psihofizičnega aparata igralcev svojega teatra. Slednji so po kontinuiranemu prakticiranju izbranih vaj postali virtuozi v uporabi naravnih gibalnih in izraznih sposobnosti svojega razmišljujočega telesa. Ampak dostop do treningov je bil omejen na izbrano zasedbo igralcev, ki so omenjene spretnosti dosegli po več letih napornega, vsakodnevnega treniranja, ki se je  izvajalo pod budnim nadzorom voditelja – režiserja.

Vidimo, da gre za model, ki ni uporaben za širšo občo uporabo in to iz več razlogov. Prvič zato, ker preveč poudarka izkazuje disciplini kot sredstvu za dosego izjemnih gibalno-izraznih spretnosti. Če uporabim metaforo iz živalskega sveta, je tako dosežen virtuozizem kot piščanec, ki se izvali iz certificiranega rejniškega jajca natanko ob polni luni po nadpovprečno dolgem obdobju valjenja. Tako rojeno pišče je plod izbranosti in nenaravne strogosti.

Umetnosti sebstva ne obljubljajo instantnih čudežev. Zahtevajo dnevno udejstvovanje in delo na sebi, ampak to poteka pod taktirko prožnosti in uživanja. Dnevne vadbe so izredno fleksibilne, dnevu in počutju prilagodljive. Postavljene imaš določene smernice delovanja, ki si jih sam izbral, ker ti odpirajo želen horizont raziskovanja in krepitve. Kaj natančno, kako in koliko časa boš dnevno porabil za izbrano obliko samospoznavanja in opolnomočenja, je odvisno od tvojega hipnega počutja in partikularnih koordinat dnevne agende.

Izpostaviti želim tudi to, da bolj kot si svoboden, več odgovornosti imaš, saj si sam svoj voditelj. Treninge lahko izvajaš tudi sam ter skoraj kadarkoli in kjerkoli. Ne potrebuješ posebnih razmer, niti učitelja-vodnika ali skupine soustvarjalcev/praktikantov umetnosti sebstva. Prisotnost mentorstva in soustvarjalcev je seveda možna in zaželena, a niso neizogibni. US lahko izvajaš tudi samostojno v svojem vsakdanu. To je edinstvenost horizonta umetnosti sebstva.

Treningi Odin teatra Eugenia Barbe:

Treningi Grotowskega:

Jutranje misli dne 25.4.15

O tehnologiji jutranjih misli →

Od kod izvirajo umetnosti sebstva? Kdaj in kako so nastale? 

S semeni umetnosti sebstva sem se, kot vsakdo, že rodila. Moja otroška leta, sploh tista prva, pred in zgodnje šolska, so bila tako veselo vznesena in čarobna, da jih še danes dojemam kot prvo izkustvo razcvetelega, vsemogočnega sebstva. K tem spominom in občutkom se še danes vračam po inspiracijo. Težko si predstavljam, da bi brez njih navdiha prispela do tako subtilnih percepcij možnega.

Radostnemu otroštvu so sledila mrka pubertetniška in mladostniška leta, ko sem se, hipnotizirano kot hrček na svojem najljubšem igralu, nepretrgano vrtela na grozljivo samovšečnem kolesu eksistencialne stiske, samodestrukcije in otožnosti. Pepel, ki so ga večletni čustveni požari zapustili v meni sem čez čas, po sanaciji nastale škode, skrbno uporabila kot gnojilo in danes cenim tudi to izkušnjo.

Prvi ozaveščen vpogled v konstelacijo umetnosti sebstva – takrat sem jo imenovala umetnost življenja, a sem kasneje, zaradi njenega new-age pridiha, ta termin opustila – sem izkusila maja 2013 v Addis Abebi, prestolnici Etiopije. Takrat sem z akademskim prispevkom Traditional African performing Arts and the emergence of the glorious body (.pdf), ki je nakazoval mojo vizijo hipotetične performativne umetnosti življenja (»art of living«) sodelovala na mednarodni konferenci o afriških uprizoritvenih umetnostih, ki jo je organizirala Univerza v Addis Abebi. Tekst je predstavljal briljantno zmes večletnih izkustvenih in intelektualnih naplavin ter hipnega navdiha. Takrat nisem poznala ne gledališča zatiranih Avgusta Boala, niti revnega gledališča Jerzya Grotowskega. Teren po katerem sem orala je slonel na Michel Foucaultejevem študiju neustrašnega govora (parrhesia), navlažen pa je bil s potjo gledališča krutosti Antonina Artauda.

Antonin Artaud by Man Ray

Jasno mi je bilo, da me delovanje znotraj uveljavljenih oblik uprizoritvenih umetnosti (gledališče, ples, umetniški performans, cirkus)  ne zanima, a natančnejših idej o udejanjenju svoje nadumetniške fata morgane, še nisem imela. A sadika je bila vsajena in čas je prinesel nje zorenje.