Category Archives: Samospraševanje objave

Evaluation of the research performance “Exercises in Dying”

What was the performance »Exercises in Dying«?

– A tentative of freeing from the known through the washing away of the old (unacknowledged feelings, unprocessed experiences, accustomed approaches and techniques) that had anchored and limited me. The aim was to create the circumstances that stimulate the bringing forth of the New.

– A research about the limbic state of consciousness and its manifestation in physical, vocal and thought actions (performative actions determined by clear intentions) and their development during a lengthy performance.

What happened during the performance?

– THE INTERPLAY BETWEEN VOICE AND MOVEMENTS

Contrary to the performative modus operandi I am familiar to (Inter-esse, where a meditative state of mind is transferred into movements, which affect the breathing and stimulate spontaneous vocalizations; the thinking body operates in unison), I decided to try a new approach and do what I don’t know how to do. After all this was the purpose of the research.

I chose to base my actions on the Watching exercise of the Workcenter of Jerzy Grotowski and Thomas Richards in which the performer minimizes the sounds of breathing and the noise of movements during a harsh physical workout. This approach differs profoundly from the previously described Inter-esse technique that uses breathing and vocalizations as energy supplies and stimuli for movements. As a consequence, the first hour of each of the four cycles, which was devoted to physical actions, was executed with an attention for sound reduction. The experiment didn’t work as the artificially imposed separation between the movements and the sounds of the body didn’t prepare and hit up my voice properly.

The voice is at the moment my weakest medium of expression and needs special care in order to operate well as I haven’t been cultivating it until very recently. I am training my body daily since April 2015 and I’ve achieved fabulous results in a short time thanks to a regular practice of Grotowski’s Physical Training. I introduced a regular voicework in my training schedule only in December 2016 and have already achieved the first notable improvements. In the last vocal training before the performance I easily reached the state in which my voice resonated fully and achieved a vibration that was able to touch things. My training warm-up consisted of a 20 min singing session while running in a Watching-like manner (the arms are dropped and the steps are light) in a hall that was twice as big as the performance space.

– SKELETONS FROM THE CLOSET TOOK OVER

My skeletons from the closet (past selfs with nasty baggage) have appeared during the performance and took control over myself, which was exactly what my aims were. My intention was to offer them a space for expression after which I will be able to transform the ghosts, who were once hunting me, into creative companions, which I am able to embody consciously and structure on will. In the next weeks and months I will find out if this was actually achieved.

There was a phase in the performance in which I was clearly aware of being carried into a territory of fears, lamenting and impotence, which I had used to inhabit in teenage periods of despair and depression. This acknowledging was followed by a state of detachment as I got annoyed by the sameness and powerlessness of what was going on. I clearly remember my thoughts and how it felt: “Is that everything myself contains, the same, old terrain of tears, lamenting and smallness? Get over this dumbness…”

– PHYSICAL ACTIONS ON THE BORDER OF THE KNOWN

On one hand I researched slow movements that emanate sensefulness and presence and on the other, the deconstruction of the known through a conscious embodiment of counter-impulses. For example, if I felt the impulse to turn my chest on the right, I turned it on the left or up/down. This approach is similar to Etienne Decroux’s  “Contradictions” in the technique of Corporeal mime.

The deconstruction was more present in the first two cycles as later I suffered a decrease in energy and focus that prevented me to carry on the research with the same level of quality, at least in my perception.

– THE LABOR WITH THE GLASS TUBES

In the first round I was extremely slow in the handling of the tubes and I managed to put ash in a third of them only. I hadn’t been familiar with glass test tubes before and had first to learn, how to move them with precision without the risk of cracking or breaking them. In the third or second round I felt confident enough to decide to complicate my tube managing task. I began to perform the work with a focused intention. Only in this way my per se uninteresting activity could gain presence and become interesting.

I applied an extra-daily state of awareness to my actions and my filling of the tubes with ash and earth was transformed into a job of vital importance.  I imagined that every filled test tube became a magic bullet that would restore the health to one or more people with the diagnose of multiple sclerosis. In this way I gained a concrete and valid reason to perform my tube-filling task fast and well. It was a success!

– ENERGY ARCH IN LENGTHY PERFORMANCE

My expectancy was that the levels of presence and limbic “possession” would continue to rise with time. I was wrong and the best parts of the performance with the major moments of enchantment were achieved in the first two cycles of the performance. The flow of energy was following a decrescendo rhythm that I later connected with my voluntary segmentation of breathing, vocalization and movements, which prevented me to go deeper in the limbic state of embodiment and ecstatic trance consciousness (see Felicitas D. Goodman & Nana Nauwald: Ecstatic Trance. New Ritual Body Postures, 2003).

I am still tempted to sustain the idea that a crescendo of energy is achievable with a genuine Inter-esse performance where the whole body functions in unison, but the hypothesis needs to be put on test. However, moments of “second wind” manifested also in the last two parts of the performance, but the general level of the actions suffered a decrease in quality.

– THERE IS NO PRIVATENESS IN THE COMMON

A few witnesses of the performance ‘Exercises in dying’ commented their experience as being very unusual to the performative events they normally attend. They felt as they were witnessing something very authentic and intimate, something private which they shouldn’t have been given access to. This sensation was increased by the fact that the performer (myself) seldomly turned attention to the people present.

I was consciously giving minimum attention to the spectators in order to maintain maximum focus on what was happening inside and in-between me as the endurance and research format of the performance required some safety, energy-saving precautions. However, I immediately noticed the arrival of a cat in the space and started a vocal interaction with it. The animal was catwalking on the borders of the pool in which the performance was taking place. I was hoping it would join me inside the earth-covered area, but the cat stopped on the last two stairs.

For sure I wasn’t giving attention to the visitors seating or standing backward in semi-darkness, but I clearly acknowledged and recognized (in case I knew them from before) the visitors, who were placed in the vicinity of the pool. My attention was a little more oriented to the spectators at the begging of each of the four cycles when I repeatedly announced an invocation that had the following structure: “Remember human that (… sth sth) and (… a  subtle contradiction to the just affirmed).”

There was one moment in the performance in which I directly addressed the spectators. It was during my only urination in 12 hrs, when I said “Saj te vidim… Jaz tudi!” (I am seeing you… So do I!). I could clearly feel the disturbance my words generated in the present witnesses. The phrase contained a clairvoyance. Even without directly addressing or facing the Other, you cannot avoid “seeing it”, meaning that you are inevitably affected by its presence.

My work in general (as it is based on the Inter-esse performative approach) and the project ‘MRI MS’ in particular, in even more complex and evident terms, are conducted around  the issues of property and common space. In fact, my art praxis suggests that neither intimacy nor individual development can exist alone. They occur within a certain defined spacio-social context (geographic, social, politic, economic, linguistic, archetypic, etc.) and are therefore never private.

What have I learned from the experience?

– DON’T SEGMENT VOCALIZATION AND BREATHING FROM PHYSICAL ACTIONS as it brings a decrescendo rhythm and doesn’t prepare the voice for singing.

– ADOPERATE THOUGHT-ACTIONS in your performance, always! The clearer they are, the better.

– MY GUT LANGUAGE IS ITALIAN. Therefore work with Italian vocal actions first and then move to native Slovene and English.

– WHAT COUNTS MOST IS A CERTAIN LEVEL OF QUALITY: the quality of “persuasion” (see Carlo Michelstaedter: Persuasion and Rhetoric, 1910). Once there, it doesn’t really matter what you do as everything is valuable and valid. You can direct this state of being or energy into art, performance, writing, talking, research or anything else. The form can take different shapes, but what really counts – the invisible, subtle matter or the quality – remains the same, no coming no going.

 

 

This evaluation is an example of self-reflection.

Photo: Hana Jošić

Production: Rampa / Kersnikova

VIA NEGATIVA – stopnjevanje tehnologije samospraševanja

Najbolj koristna in prodorna so tista vprašanja, ki so dovolj odprta, da te privedejo do nepričakovanih razkritij.

Vprašanja, ki si jih postavljamo med prakso samospraševanja, naj ne bodo usmerjenja v potrditev ali zavrnitev določene teze ali ideje (paradigma prepričevanja), ampak postavljena tako, da se sržu problema približujemo iz čim več smeri hkrati in brez koriščenja predhodno shojenih bližnjic (paradigma majevtike); kjer so bližnjice metafora za vnaprej zazidane poti, ki jih ustvarjajo naša prepričanja in pričakovanja.

still asking questions

 

Primer dobre prakse:
Oseba, ki se nahaja pred začetkom nove poklicne ali študijske poti, si za začetek lahko postavi naslednje vprašanje:

Katera so tista znanja, ki si jih želim pridobiti? Kje in kako lahko pridem do iskanih izkušenj, odnosov, znanj? Na kakšen način nameravam pridobljeno védenje uporabiti?

Ko ugotovi, katere so vrline in znanja, ki si jih želi pridobiti ter situacije, v katere se želi premakniti, je koristno, da z negativnim pristopom (“via negativa”) ozavesti še vedenjske, miselne in organizacijske zamotke, ki jo ovirajo na poti k znanju. Primer vprašanja:

Kaj je tisto kar mi v trenutni situaciji otežuje (katere navade, miselni vzorci, človeški ali materialni resursi), da pridem do želenega znanja, izkušenj, oseb?

 

Tehnologija samospraševanja služi razjasnitvi misli, idej in namer. Posamezniku omogoča, da z večjo stopnjo zavedanja, pripravljenosti in odločnosti vstopa v novo, karkšnokoli to je. Največji potencial razkrivanja doseže v negativni različici, s katero osvetljujemo in odpravljamo prepreke, ki nas ovirajo na poti do postavljenih ciljev.

Samospraševanje ob prvem dogodku otresanja

Česa sem se otresla na prvem dogodku umetnosti sebstva? (27.6.15)

  1. Želje in potrebe po priklicevanju duhov iz preteklosti

Prepričala sem se o tem, da sem svoj »skok na trampolinu sprememb«  (beri adolescenčne travme in sledeče izkustvo poti k zdravju) že speljala do konca. Vsako intencionalno obujanje opravljenega virtuozizma je danes nepotrebno in neproduktivno, predvsem pa nesmiselno. Prehodni obred Pot k zdravja, izveden v Rogu v Ljubljani 12.10.2014, mi je omogočil briljantno izvedbo svojega rano* mladostniškega salta mortala, ki se je zaključil s pristankom na obe stopali in plesom. Vsak poskus ponovitve alkimije tistega dejanja danes deluje izumetničeno in kvečjemu kontra produktivno, ker ustvarja lažno podobo, da pristanka na noge še nisem opravila. Kaj zdaj?

Pridobljeno vedenje o moči ritualnih dejanj ter o zakonitostih hranjenja emocij in informacij razmišljujočega telesa, naj mi služi kot izkustvo za svoje nadaljnje ustvarjanje in delovanje. A šlo je še za nekaj globljega …

Kakšen odnos naj vzpostavim zdaj z izkušnjo, ki je usmerjala moje celotno življenje za dolgo obdobje, v trenutku, ko ni več aktualna? Kdo sem jaz zdaj, brez stebra, ki je predstavljal os mojega sebstva za obdobje dolgih sedmih let? Kako naj se vidim, pravim in dojemam sedaj, ko te koordinatne premice preprosto ni več v meni, ko nimam več nobenih vnaprejšnjih omejujočih usmeritev? Zdaj, ko sem resnično svobodna, da živim tako kot hočem in kjerkoli hočem?

Turda Gorges

Ugledala sem, kako sem do petkovega otresanja iz udobne navade, še kar naprej visela pripeta na veje nekdanjega kataklizmičnega holograma, četudi sem spretno poplesavala po blišču njegovega prahu. In kakor skala, ki se odtrga vrh stene in med spuščanjem v dolino za seboj potegne in zdrobi vse, kar ji prečka pot, tako mi je sprožena reka olajšanja odplavila iz telesa še zadnje kosti preteklosti, ki sem jih s spominjam in gledanjem predolgo hranila v svojem razmišljujočem telesu. Zbogom!

Tehnologijo samospraševanja (Kdo sem jaz brez minulega/preživetega/zaključenega? Kakšne možnosti se mi odpirajo sedaj?) lahko uporabimo ob izstopu iz katerihkoli odnosov: prijateljskih, poslovnih ali partnerskih. Koristi nam tudi ob prekinitvi specifičnih bolezenskih (ozdravitev in konec bolezni) in finančnih stanj (nastop finančne trdnosti ali bogastva in konec prekerstva ali revščine), saj nas pripravi na vstop v sveže in novo, ki se ga šele učimo celostno sprejeti in ponotranjiti.

Prvo veliko dejanje petkovega dogodka je bilo OTRESANJE OD PREŽIVETEGA. Poslavljanje od preteklega, ki ni več del našega trenutnega sebstva. Pusti, da gre preteklo stran. Odlepi ga s telesa, zahvali se mu, mu zažvižgaj srečno pot, ti pa … le naprej, naprej.

Turda Gorges

* Obrobna jezikovna iskrica: Je morebiti rana mladost, oziroma zgodnost (»ranost«) vsakega človeškega obdobja ali udejstvovanja, tudi čas številnih ran? 

 

 

  1. Iluzije svojega univerzalizma.

Življenje me je pripeljalo  do tega, da razmišljam in se obnašam nonšalantno: neobremenjeno in divje svobodno. To je na eni strani karakteristika moje popotniške nravi, mojega tupatam razpotegnjenega življenja ter rezultat otresanja svojih želj po ustrežljivosti in ugajanju drugim, na drugi.

Vendar to, da meni ni mar za trebišča (beseda označuje kraj za izvedbo obredov žrtvovanja) kolektivne zavesti, njegovih regulativ brezosebnega seja: se dela, se govori, se obnaša, itd.,  ne pogojuje tega, da se tudi ostali ne ozirajo na mnenja drugih. Izhodišča njihovih oblik življenja se namreč razlikujejo od mojega. Poleg tega je razmeroma preprosto živeti svobodno v situaciji, ko ne gojiš nobenega stalnega odnosa. Ko je vse, kar imaš in vse kar živiš v duhu začasnosti in konstantnega spreminjanja. Težje je prakticirati takšno odprtost ob stalni službi, partnerski zvezi ali starševstvu.

Zavedanje o obširni raznolikosti posameznikov te spodbudi, da upreš pogled v sebi oddaljena, manj poznana obzorja. Zapaženo drugačnost lahko tedaj uporabiš kot vzgon za učenje, samopremagovanje in rast. Drugi akt večera je služil OTRESANJU ILUZIJ O UNIVERZALIZMU radikalne partikularnosti POSAMEZNIKA.

EL PATIO DE MI CASA ES PARTICULAR, CUANDO LLUEVE SE MOJA COMO LOS DEMÁS

 

  1. Paradigme (uprizoritvenih) umetnosti

Moj proces osvobajanje od normativ in pravil sodobnih institucij umetnosti in zavestni izstop iz njih parterja, se je začel s sodelovanjem na okrogli mizi “Out of the fiction of protest. Art and political activism«, ki je potekala  24. maja 2009 v Milanu. Kulminacijo pa doživela v čistopisu povedanega v članku A_tivismo (v ang). Odločitev o nedelovanju znotraj retoričnih aparatov in prizorišč sodobnih umetnosti je bil povod za moje kasnejše  zanimanje za ljudske umetnosti predindustrijskih družb, ki sem jih odkrivala med svojim zadnjim bivanjem v Etiopiji. Umetnosti sebstva predstavljajo zadnji stadij taiste poti otresanja od institucionaliziranih načinov ustvarjanja in koriščenja umetnosti.

Čas od aprila 2015 do danes sem vložila v preučevanje, analiziranje in preizkušanje najbolj prvinskega in drznega v zgodovini in antropologiji performansa. Dekonstrukcija, ki sem jo opravila je presegla radikalnost Grotowskovega revnega gledališča. Poglejmo kako. Grotowski je do postulatov revnega gledališča prilezel prek spoznanja o bogatosti sodobnega gledališča: bogastva njegovih številnih zmot. Zato se je lotil odstranjevanje vsega odvečnega in nepotrebnega, s čimer ima sodobno gledališče opravka: scenografije, odra, mask, … dokler se ni prepričal, da sta v gledališču zares potrebni le dve stvari: igralec in publika. Redukcija performativnega dejanja US se ni ustavila dokler ni odstranila vsega, razen osebe (in ne igralca) v aktu darovanja.

grotowski_Acropolis_320

 

Za začetek sem kraj izvedbe totalnega akta iz gledališča prestavila v javni prostor (zelenica v jedru zaselka) ter ustvarila prikupno zastonjsko površino za sedenje: trak iz recikliranih plastičnih vrečk v obliki kroga. Do tu je vse smiselno in logično, saj sem se že v premisi performativnih dogodkov US otresla ekskluzivnosti institucije gledališča in dispozitiva predstav. Zatem sem v kontekstih vsakdanjega življenja prežala na čimbolj heterogeno skupnost potencialnih soustvarjalcev umetnosti sebstva (publika v Grotowskovi izvedbi gledališča, gledigralci v Boalovi). Pri tem pa spregledala prvobitno razkošje sodobnih umetnosti, ki sem se ga še vedno posluževala: centralnost in neprilagodljivost figure sodobnega umetnika. Še več, celo svojevrsten stroj za njuno podkrepitev sem ustvarila.

Konstelacija US je svojo delitev javnosti doživela šele pred tednom dni. Trenutno sem edini predstavnik, raziskovalec in ustvarjalec umetnosti sebstva. Skupnost, ki jo vidim in nagovarjam, je v danosti zgolj vizualizacija želenega. Danes poleg mene še ni drugih, ki bi zavestno uporabljali tehnologije in diskurze umetnosti sebstva. Ubrana formula performativnih dogodkov, ki naj bi ustvarjala priložnost za srečevanje praktikantov US, je preveč virtualno formulirana, da bi lahko zaživela v tu in zdaj. Petkov dogodek ni upošteval specifik dejanskega stanja razmer ter posledično izpadel irealno.

Če se ozrem še nekoliko dlje, opazim, da sem centralnost umetnika, ki sem jo želela zabrisati in prerasti, poustvarila že z izbiro uporabe prizorišča. Skrpana plastična krožnica je v petek služila kot sedišče za prišleke. Prostor znotraj nje pa je deloval kot arena, znotraj katere je neukročeno, kakor Dionizov satir,  poskakoval, se pačil in razgrajal umetnik sebstva. To  »sonce«, ki je bilo tako radodarno, da se je brez problematiziranja dinamik središčnosti, postavilo, kam drugam kot v center kroga, okoli katerega naj posedajo drugi. Kako očiten znak, da se še nisem otresla konstruktov predstave, publike in performativnega umetnika, na katerih temelji sodobna institucija uprizoritvenih umetnosti. Izučilo me je, da iskani zunajumetniški preobrat pogojuje to, da je center kroga … PRAZEN.

18 Hands, 1 Star

 

Pred očmi so se mi zaiskrile dinamike jam kroga, ki ga pozna hip-hop plesna kultura. To je s telesi ustvarjen krog hip-hop plesalcev, ki se spontano oblikuje v času glasbenih dogodkov omenjene zvrsti. Na začetku je center kroga prazen, nato vanj svobodno vstopajo plesalci, ki hočejo prikazati svoje najnovejše plesne trike. Osnovno vodilo je, da v center vstopiš samo, ko si tega želiš. Takrat, ko začutiš navdih in hrepenenje po deljenju svojih gibov z ostalimi soplesalci. V sredini se zadržiš, dokler ne zaključiš svoje demonstracije, oziroma dokler te nosi visokofrekvenčni veter plesne inspiracije. Nato izstopiš in predaš plesno štafeto naslednjemu plesalcu, po horizontalno rotacijskem principu delovanja.

Performativni dogodek naj bi proizvajal srečanja soustvarjalecev US, ki si želijo izmenjave izkušenj z ostalimi praktikanti in radovedneži. Krog bi bil na začetku in na koncu srečanja prazen. Umetniki sebstva bi vanj vstopali zgolj za čas in za namen svoje javne delitve izkušenj, vizij in dognanj. Tako sem se v petek OTRESLA tudi NEBULOZE CENTRALNOSTI UMETNIKA (SEBSTVA).

Ker je vrednost odličnosti fiaska (glej video On failure) enakovredna količini užitka in deljenja, ki ga dogodek proizvede, pristavljam šaljivo anekdoto, ki priča o moji petkovi neprilagojenosti na okolje, v katerem sem intervenirala. Kraj prvega dogodka je bila Nova Gorica, natančneje zelenica v centru mesta. Navkljub svoji relativni majhnosti, je Nova Gorica urbano okolje in ne podeželje. Mestni travniki pa se uporabljajo in živijo drugače kot podeželski travniki v Etiopiji ali na Krasu, ki so inspirirali moje vizije primernih lokacij za dogodek. Urbani coni sem torej nepremišljeno vsiljevala normative ruralnih krajev. Pri tem pa preletela dejstvo, da so zelenice v mestu predvsem javna stranišča za pse in ne parki za druženje.

18-52 Exhaustion

 

Med bosonogim duhovodenim plesom sem bila hitro opozorjena, da je zemlja po kateri se sukam, pasji teritorij. V nozdrvi mi je pritekal vonj odstranjenih pasjih iztrebkov, a jaz sem še kar naprej – ko nekaj začneš, moraš vendar nadaljevati – grebla po tisti psovani zemlji ter se počutila kakor K. (protagonist Kafkovega Gradu) med ljubljenjem s Friedo na od piva in druge nesnage umazanih gostinskih tleh.

»Tam sta ležala, vendar ne tako prepuščena drug drugemu kakor tedaj ponoči. Ona je nekaj iskala in on je nekaj iskal, divje, kremžila sta se, silila sta z glavo v prsi drug drugemu, iskala sta in njuni telesi, ki sta se metali drugo na drugo, ju nista pripravili, da bi pozabila, ampak sta ju spominjali na dolžnost, da iščeta; kakor psi obupano grebejo po tleh, tako sta grebla po svojih telesih; bila sta zapuščena, razočarana, in da bi si vzela še zadnjo srečo, sta šla njuna jezika večkrat drugemu čez obraz« (str. 107).

Zahvaljujem se gostom dogodka, da so mi pridržali ogledalo, v katerem sem ugledala to, kar nisem več in to, kar še nisem. NE ŠE.  A sčasoma bom. Vedno bolj in vedno boljše TUDI to. Hvala!