Category Archives: Javno-privatna korespondenca

Jutranje misli + korespondenca dne 19. 6.15

*** Mail je kolektiven. Morebitno preveč osebno nagovarjanje je posledica njegove večosebne nravi. Vsebina maila je objavljena tudi na strani artsofself.com kot primer besedila nastalega s tehnologijo Jutranje misli .Morebitne odgovore nanj bom obravnavala kot maile zasebne narave in jih ne bom objavljala in delila naprej, razen če si tega izrecno ne želiš. Vabljen(a) k branju. ***

Drago, ljubo bitje,

najverjetneje je že dolgo odkar se ne slišimo, vidimo. Oprosti. Danes ti z radostjo sporočam, da sem v zadnjih nekaj dnevih postavila WP (wordpress) internetno stran, ki kot plašč združuje in varuje vse, kar sem v tem času opravila, doumela in delila naprej, Stran nosi naslov www.artsofself.com , umetnosti sebstva po slovensko. Pejg je navkljub angleški domeni v celoti spisan v slovenščini. Vabim te, da se sprehodiš po njem. Morda naletiš na kaj nepričakovanega, nisem delila vsega z vsakim. Kar moraš vedeti je to, da sem odlično in v veselem pričakovanju začetka Poti kzdravljenja, na katero te prisrčno vabim. Obisk strani začni pri Zahvalah , te so namenjene tudi tebi. Če se ti nisem in če se ti še kdaj v prihodnjih dneh ne javim na telefon, je to zgolj zaradi vzdrževanja – v izrednem stadiju nepretrganega angažmaja, v katerem živim že od prve polovice aprila – prepotrebnega fokusa in “skrbi zase”. Zlasti v zadnjem tednu je bila moja dobrobit na velikem izzivu, čas postavljanja strani. Klic bi bil prenaporen za krhko stanje ravnovesja v katerem sem čemela. Gremo dalje, zdaj sem svobodna, zdaj sem vzneseno vznemirjena in srečna. Kako si ti?

Pot kzdravljenja se začne čez natanko teden dni v Novi Gorici. V kolikor imaš željo in možnost (gostovanja), me lahko povabiš v tvoj kraj. Z veseljem ga obiščem in izvedem performativni dogodek tudi tam.

Na kmalu.
Na soncu.
Na glasbi (četudi zgolj namišljeni).

Objemov,
Jatun

P.S. Naj še enkrat eksplicitno izpostavim svoj zadnji dosežek. V dneh od nedelje do četrtka dopoldne sem brez zunanje pomoči in brez predhodnih izkušenj, postavila WP blog, ga registrirala, prenesla na novo domeno in vzpostavila njegovo polno delovanje. Ta izkušnja dokazuje zmožnosti, ki jih imamo danes na razpolago. Izkoristi jih! Če potrebuješ okno v svet, si ga sezidaj! V manj kot tednu dni, polno delujoče. Sam(a), brez predhodnih izkušenj. Za nasvete in podporo sem ti na voljo.

Drugi poskus javno-privatne korespondence

Prepis drugega odposlanega pisma za vspostavitev javno-privatne korespondence, ki je bilo spisano prvega dne v letu (1.1.2015). Pismo je ostalo neodgovorjeno.

SIMON …

Si moj? Ne … NE še … Pravzaprav se je tudi ali mogoče prav zaradi tega dejstva vse skupaj začelo. Ker trenutno ne obstaja nič med nama, le prijetno-konfuzni nadrealistični moment, ki sva ge skupaj preživela … kdaj? Mislim da prve dni oktobra, v času priprav na performans → Dogodek, ki je odkril, zbudil in potrdil moje najlepše blodnje. Niso sanje, niso zmedena videnja, ampak še-ne-utelešeni potenciali in tvoje telo, to telo, za katerega si potrebovala toliko let, da si ga sprejela in vzljubila in nato odkrila, da je vse eno … tvoje misli in telo in mehurček iz katerega spoznavaš svet in ljudi okoli sebe – JE VSEGA TEGA SPOSOBNO IN ZMOŽNO, VOLJNO IZPELJATI.

Sledile so hitro sprejete odločitve – v teh sem bila od vedno še posebej izurjena in spretna. Izkušnje in gon po preživetju so mojo sposobnost transformacije razvile v živalsko močen instinkt, ki grabi in spušča in dirja, vse dokler ne doseže zemlje oziroma okolja, ki ga občuti pravšnjega. Performans sem izvedla 12.10 in zadnji dan oktobra sem že puščala za sabo stanovanje (sobo v najemu) v Ljubljani. Od novembra naprej spim/živim/ustvarjam v Novi Gorici, tudi zaradi tega se ti nisem nič javljala, ti niti, a razumem. Ne meni je bilo, da začnem novo »derivo«, ki zavzame bolj sproščeno, dobrohotno obliko. Malo me je zaneslo … Skratka Simon, želela bi te boljše spoznati, ker je bežno znanje, ki ga imam o tebi, ker so občutki, ki si mi jih pustil/podaril … DRAGOCENI IN NEŽNO PRODORNI. Čudovita oseba si, mislim, vem in želim si, da bi ta nič dobil vrednost … kot v informatiki …. 011001011 … Tudi nič je, naj ima ta nič med nama svoj pomen in naj je ta, s tem pismom začeta korespondenca , orodje, MEDIJ, ki bo ustvaril nevidne, a otipljive niti med nama, na dolge razdalje. Ker so slednje neogibne, želja po z materijo zapolnjenem niču med nama pa premočne, da je ne bi poskusila uresničiti.

Naj ti povem, kam se odpravljam … Domov, v Etiopijo, v svojo srčno domovino. Najverjetneje, če korespondenca med nama steče, ti pišem, vsaj enkrat, tudi od tam. In tudi ta odločitev, po vrnitvi v Etiopijo, začasni, je bila sprejeta v navdihujoče mrzličnem post-performativnem obdobju. Verjetno oziroma gotovo zdaj boljše razumeš razloge za moje zatišje, ki je nastalo kljub svoji odločitvi za nego odnosov s sopotniki, ki jih življenje samo prinese k meni – ti so najboljši. Skrb za druge je vrlina, ki se v času obče prisotne komodifikacije spreminja v endemično pekuliarnost … poišči slovenski izraz … tudi amerikanizacija besed je posledica jezikoslovne komodifikacije … skrb za druge – ENDEMIČNA RARITETA … POSEBNOST v dobi vseprisotnega potrošništva. Kjer so tudi odnosi blago: »Izberi, uporabi, zavrzi.« Nočem biti človek veleblagovnic in odlagališč, čeprav sem bila tudi to. Nič zato. Vsi smo bili, vsaj za trenutek tudi to. Kje si zdaj in kam boš usmeril svoj naslednji korak, samo to šteje. Tako malo, veliko malo veva drug o drugemu, da nevem, kam naj se pustim speljati. Najino poznanstvo se je začelo s pogovorom o PREPUŠČANJU. Naj ti povem, da je to nekaj, kar skušam početi na stalni, konstanti ravni. Tudi bivanje v Etiopiji bo potekalo po načelu prepuščanja … bo svojevrsten performans.

Performans, oziroma oblika življenja, ki jo bom po vrnitvi v Evropo stopnjevala s turnejo po Sloveniji, za začetek . STOP! Preveč na svoje sem odrinila, a je skupnega tako malo … Obujati, razglabljati o njem pa … Mogoče pa je vseeno smiselno … Do neke točke. Te ( kača-vijuga do pike na listu, tri odstavke nižje) Kaj sem se naučila na psihogeografskem pohajkovanju po Tivoliju? Predelala sem svojo potrebo po dokazovanju/potrditvi o sposobnosti (pol)filozofskega dialoga v slovenskem jeziku, jeziku, ki ga še vedno ne uspem čutiti kot docela svojega. NE ŠE! Ker ni edini jezik, ki mi modelira možgane, ker ni jezik, ki me je ustvaril. HVALA TI. (pika, do katere sega kača-vijuga) Pika se je prehitro prikazala ali pa ne …

Prvi dan v letu 2015. Jutro prvega januarja 2015 … Naj ti bo leto globoko površinskih spoznanj, občutkov in namer, v znamenju prepuščanja. Naj vse 0, ki si jih želiš prenesti v druge dimenzije – čutno-realne, imaginarne, numinozne, virtualne, izbrisane – dobijo primerna bivališča. Mogoče se ti bo zdela ta praksa voščil ob novem letu zastarela, izumetničena, izpraznjena. Briga me, je iskrena in dobrohotna. ŽELIM TI PREKRASNO LETO 2015, LETO ČARANJ IN SVOBODE. Objem in lupčka,

Jatun

Prvi poskus javno-privatne korespondence

Prvi preizkus tehnologije javno-privatne pisemske korespondence je bil izveden na novoletni večer. V nadaljevanju prepis in fotografije takrat nastalega pisma, ki še vedno čaka na odgovor (čeprav sem Jeleno v tem času že nekajkrat videla in slišala).

Draga Jelena,

ko pišem te prve črke se spoznavam. Nevem, kakšno  obliko bodo zavzele posamezne črke, ne poznam se več v ročno-analogni obliki … Prva stvar, ki jo opažam je ta, da pišem za svoje standarde nadpovprečno berljivo.  Čustva, ki jih hočem predati naprej, božajo črke v sivih celicah, ki moje prste obračajo z nežnostjo in pozornostjo. Draga si mi Jelena in žal mi je, če sem kdaj…

NE! ŽAL MI JE, KO SEM SE DO TEBE, DO NAJU, OBNAŠALA NESPOŠTLJIVO OZ. NEPOZORNO! OPROSTI! Preveč stvari se mi je takrat … Ni res … JE RES! Preveč stvari (predvsem delovnih in pseudo-delovnih obveznosti) in premalo odnosov, hranljivih in sočnih, sem nabrala v prvih šestih mesecih vnovične, po-Etijopske Ljubljane. Ko sem začela pisati o najinem srečanju, o najinem prvem poglavju poznanstva, mi telo, um pravzaprav, blokira pisanje. Odpor čutim v prstih, v glavi, zakaj nočem govoriti oziroma pisati o najinem začetku? Odkrivam rano, jaz, ki sem jo prizadela in, ki po takem  ne bi smela nositi nje znakov. Zanimivo … Kot da je rana vedno obojestranska … Kot da je rana balon črnila, ki poči v trenutku, ko ga ranotvorec izroči svoji žrtvi, tako da barva oškropi in zaznamuje vse vpletene. Ima svoj smisel … (risba z napisom »strah«)

Odgovor se mi je sam izrisal na papirju, smešno, ne … PAMETNO, UVIDLJIVO, POMENLJIVO je telo, ko mu damo prostor, da se izrazi … STRAH. Kompost, gojišče, njiva vsega zla in sebičja. Takrat še nisem vedela, da lahko (puščica proti risbi »strah«) vzklije le na pepelu preteklosti ali pod žarki prihodnosti. V sedanjosti mu ni mesta, nima razloga, ne dobi mesa, je kvečjemu fata morgana, ki spuhti v trenutku, ko ji stopiš naproti. STRAH … Pred samo seboj? Ali pred okolico? Ne eno, ne drugo … Strah pred fiaskom, strah pred spuščanjem v nekaj, kar je bolj velikega, kompleksnega kot sem bila takrat zmožna in pripravljena razumeti. Pol leta je samo minilo od takrat, a zdi se mi … AMERIKA. Kolikokrat sem se ponovno povrgla v tem času … Večkrat … Večkrat sem se olupila, zamenjala svojo kožo, spoznala (kačjo nrav) BASTA! Slepi hodnik. Ustvarimo rov …

(konec prve strani)

Zunaj bučijo petarde, iz računalnika zapeljujejo Thindersticksi in jaz, ki precej okorno združujem besede … Še eno novo leto v samosti, a tokrat brez hrepenenj in samožuganja. Izbrano in veselo. V pričakovanju mogočnega, v občutenju zadovoljstva in pravšnjosti. STOP! Ni monolog. Jelena, oprosti za ekskurz. Kaj naj ti še predam pred odhodom  v Etiopijo? Teža se spušča na veke, a niti deseta še ni … Telo bi rado uporabilo druge kanale, pustila racio, nominalno, skočilo na subtilno, numinozno, domov… Slab začetek dobre povedi. Netočen. Naj ostane (telo), neimenljivo nedorečeno (Telo). Kličejo me sanje … Nezavedno … V zadnjih tednih imam delovne sanje, sanje z odgovori … Veseli me … znak, da sem povezana (prečrtano) MALO SEM USPELA ZAPISATI, MOGOČE … NE MOREM NADALJEVATI STAVKOV … MUČIM SE, DA NAPIŠEM VSAKO BESEDO … Spanec mi masturbira možgane in telo se mi krči v kepo. PRVO PISMO JE GLASSOLALISTIČNO USPELO … od besed k energijam in trzanju …

SREČNO JELENA v letu _____________________________ kakšnem? Izberi sama…

OBJEM, LUPČKA … Jatun