The text “Performerka kot umetnica sebstva” (Rethinking the performer as an Artist of Self) by Jatun Risba was included in the MA thesis in Acting “Performans in Umetnost Sebstva (Počivaj v miru)” by Žan Perko (Supervisor: Branko Šturbej) at the Academy for Theatre, Radio, Film, TV (AGRFT) in Ljubljana.
Read an extract from the text below or find the full article at academia.edu.
PERFORMERKA KOT UMETNICA SEBSTVA
Jatun Risba deluje kot sodobna umetnica in raziskovalka spremenjenih ravni zavesti. Je učenka Eugenia Barbe in dobra poznavalka tretjega gledališča. Umetnosti sebstva (Arts of Self) so iniciativa, ki namerava prevetriti dispozitiv sodobne umetnosti ter v njem in zunaj njega ustvariti nov, »tretji« prostor, za razvoj in organizacijo umetnic sebstva. Umetnosti sebstva v kulturni prostor vnašajo večjo mero kompleksnosti in etične odgovornosti, za dobrobit in ko-evolucijo (coevolution) vseh bitij. Na moj poziv je pripravila strnjen opis korpusa umetnosti sebstva z refleksijo o priložnostih, ki jih omenjena metodologija prinaša (tudi) na področje uprizoritvenih umetnosti. Besedilo datira v leto 2018. Zapisani izrazi v slovnični obliki ženskega spola veljajo za vse spole.
Umetnice sebstva so posameznice, ki jih ni strah biti Nihče;
Umetnice sebstva so po-sam-eznice, ki so na svoji poti samospoznavanja in osamosvajanja, voljne živeti ‘brez’ (pričakovanj, prisile, mask …), ‘onkraj’ (dobrega in zla, identitetnih fanatizmov, dualizma …), ‘zunaj’ (družbenih konvencij, meja razuma, con udobja … ), ‘znotraj’ (konflikta, paradoksa, liminalnega …) in ‘na robu'(dovoljenega, sprejemljivega, poznanega …);
ki ljubijo čas, ko vdihnejo in potihnejo v svoje razmišljujoče telo (embodied mind) – takrat ga sprostijo (release) ter se mu prepustijo (letting-go); ko dopustijo, da slednje neustrašno spregovori: v gibu, v glasu, v besedi, s prezenco … ker je ONO na delu; medtem racijo (korteks) nedejavno, a čuječno, bdi.
ONO = sebstvo; predindividualno razmišljujoče telo v stanju prevzetosti (persuasione).
Neoperativno stanje zavesti umetnice sebstva je plod nevsakdanje (izredne) kvalitete občutja. Pretok zavesti variira glede na stopnjo človekove pripravljenosti. Umetnica sebstva, ki deluje kot performerka, senzibilne dražljaje (impulze) interne in eksterne narave sprotno prevaja v vidno in čutno materijo. Vsebina in oblika prevoda (aktualizacija impulza) sta rezultat združitve umetnice sebstva (njene materialne in duhovne kulture, osebne zgodovine in biološke sestave) s snovnostjo specifičnih, tukaj-zdaj okoliščin.
Training with Žan Perko (left) and Jatun Risba at AGRFT, Ljubljana
O pripravništvu umetnic sebstva
V vajeniški fazi se opisani proces prevajanja (resoniranja) impulzov izreka v nebrzdani opitosti (divji, neukročeni trans). Izvajalka se prepušča sproščanju energijskih zamotkov: telesnih, čustvenih, mentalnih … Na ta način razkriva in transformira svoja skladišča emocij in preživetih travm ter ustvarja prostor za nove vsebine in bolj sintropično urejeno konfiguracijo organizma. Spremenjeno stanje zavesti oziroma trans deluje kot katalizator visokofrekvenčnih energij, ki podpirajo zdravljenje in osvobajanje. Z uporabo transa umetnica sebstva spontano in samostojno ozavešča, preobrača in nevtralizira svojo patološko (nasilno) obliko biti.
Začetni trening umetnosti sebstva temelji na vajah v umiranju ega (transcendentiranje iluzornih podob samega sebe) skozi gib, glas, misli in zaznavanje. Razmišljujoče telo umetnice sebstva je potrebno pripraviti in privaditi na sprejemanje bolj kompleksnih in bolj subtilnih kvalitet bivanja. Učenje umetnosti sebstva poteka preko treningov in dela na sebi. Oboje zahteva pripravljenost soočanja s samim s seboj (svojimi miselnimi, vedenjskimi, čustvenimi vzorci in telesnimi blokadami). Z redno kultivacijo sebstva, se sposobnost prevajanja (artikuliranja) impulzov v čutno prepoznavne oblike (o)krepi. Ko vajenka »udomači« stanje transa do te mere, da začne z njim zavestno upravljati, se njena faza pripravništva zaključi. Umetnica sebstva lahko zatem samostojno raziskuje in uporablja potencialnost te oblike življenja in pripadajočega umetniškega (performativnega) jezika.
Tekom prakse umetnica sebstva ozavesti lego svojih vrelcev življenjske energij (chi) in udomači njihovo delovanje. Umetnost sebstva je oblika življenja, ki je usmerjena k razkrivanju resnice (alétheia). Razlika med vajenko in mojstrico umetnosti sebstva se kaže v kvaliteti doživljanja »onega«: stanja pred-individualnosti oziroma sebstva. Gre za ravni človeške zavesti, ki jih na Zahodu najpogosteje označujemo kot ‘spremenjena stanja zavesti’ (ASC: altered states of consciousness). Na Vzhodu je tradicija (materialna kultura) uporabe in raziskovanja meditativnih stanj človeške zavesti bogatejša. Budizem pozna kar osem različnih stanj oziroma oblik meditativne zavesti (rupajhana). V Hinduizmu je najvišje stanje meditativne zavesti doseženo ob spoju sebstva z vseprisotno Enostjo (atman).
Vsakdo je umetnica sebstva, potencialno. Da bi človek svojo prirojeno potencialnost (dynamis) udejanjil (energheia), potrebuje pot (tao). Trening umetnosti sebstva nudi različne poti k tej izredni, celostni kvaliteti in obliki življenja.
(…)