Najbolj koristna in prodorna so tista vprašanja, ki so dovolj odprta, da te privedejo do nepričakovanih razkritij.

Vprašanja, ki si jih postavljamo med prakso samospraševanja, naj ne bodo usmerjenja v potrditev ali zavrnitev določene teze ali ideje (paradigma prepričevanja), ampak postavljena tako, da se sržu problema približujemo iz čim več smeri hkrati in brez koriščenja predhodno shojenih bližnjic (paradigma majevtike); kjer so bližnjice metafora za vnaprej zazidane poti, ki jih ustvarjajo naša prepričanja in pričakovanja.

Primer dobre prakse:
Oseba, ki se nahaja pred začetkom nove poklicne ali študijske poti, si za začetek lahko postavi naslednje vprašanje:

Katera so tista znanja, ki si jih želim pridobiti? Kje in kako lahko pridem do iskanih izkušenj, odnosov, znanj? Na kakšen način nameravam pridobljeno védenje uporabiti?

Ko ugotovi, katere so vrline in znanja, ki si jih želi pridobiti ter situacije, v katere se želi premakniti, je koristno, da z negativnim pristopom (“via negativa”) ozavesti še vedenjske, miselne in organizacijske zamotke, ki jo ovirajo na poti k znanju. Primer vprašanja:

Kaj je tisto kar mi v trenutni situaciji otežuje (katere navade, miselni vzorci, človeški ali materialni resursi), da pridem do želenega znanja, izkušenj, oseb?

Tehnologija samospraševanja služi razjasnitvi misli, idej in namer. Posamezniku omogoča, da z večjo stopnjo zavedanja, pripravljenosti in odločnosti vstopa v novo, karkšnokoli to je. Največji potencial razkrivanja doseže v negativni različici, s katero osvetljujemo in odpravljamo prepreke, ki nas ovirajo na poti do postavljenih ciljev.