Za stran artsofself.com skrbim Jatun Risba. Kdo sem? (sledeči tekst je rezultat uporabe tehnologije samoizpraševanja)

Nihče. Ne identificiram se z nobenim specifičnim poklicem ali izobrazbo, ne z določeno državno, versko ali strankarsko pripadnostjo, ne s preciznim spolom ali spolno identiteto, niti z imenom.  Sem človek v stalnem nastajanju (kot vsakdo), ki se osvobaja od vseh nepotrebnih navlak (identitet in reči), v katero se ovija tisti, ki nekaj šteje: »Nekdo«. Opisan proces samospoznavanja izgleda kot trganje plasti, v katerem postopoma, dan za dnem, izstopam iz okolij, oblačil in vlog, ki jih mimogrede zaznam kot lažne in preživete. Opisana preobrazba sebstva traja do konca časa. Povedano drugače, do svoje smrti.

Kakšna je hoja na poti sebstva? Od posameznika zahteva veliko potrpežljivosti, prožnosti, dobre volje in ljubezni. Gre za odisejado, ki prinaša tudi številne morske slabosti, saj je čustvena labilnost ob odkritem soočenju s samim sabo in ob levitvi kože naraven in skorajda neizogiben pojav. Uči nas, da ljudje nismo stroji z enosmernim, linearnim delovanjem in da se je koristno naučiti sprejemanja svoje kompleksnosti in variabilnosti ter tudi svojih šibkosti: ki so, gledano drugače, naše največje zakladnice. Skrb zase prinaša, zlasti ob emancipaciji in samopremagovanju svojih strahov in limitov, neopisljive užitke in čare; ter spoznanje, da je svet, v katerem živimo, refleksija našega sebstva.

Aktualni identitetni fanatizem je regulativno sredstvo tehnološko-naprednih potrošniških družb. Identitetno-centriran marketing je gonilna sila današnje oblike proizvodnje in oglaševanja. Pri tem pozabljamo, da je bolj od FB fasade »glej, kakšen frajer oziroma kakšna frajerka sem jaz« pomembno vedeti, kaj počnemo in kako. Pozornost je smiselno zasukati od površinskega »biti nekaj« k konkretnemu, vsakodnevnemu »početi oziroma živeti nekaj čim bolj zadovoljujočega«.

Ne menim se za lepotičenja praznih in raztrganih vreč, četudi sem se v fazi odraščanja, v letih nesprejemanja sebe in svojega spreminjajočega se telesa, zakrivala za zrezek debelim slojem pudra na obrazu. To je bila maska, ki  je služila zakrivanju samoprizadetih prask in ran: svojevrstnim kreativnim izdelkom metastanja generalne eksistencialne anksioznosti, v katerega sem bila tedaj vpeta in ga, v pomanjkanju znanja in zunanje podpore, poustvarjala znova in znova, za dolgo obdobje. Izkustvo brezizhodnosti in čustvene zapuščenosti, ki deluje kot katalizator visokih napetosti, se je stopnjevalo vse do priklica načeloma doživljenjskega spremljevalca: bolezni Multiplih Sposobnosti. Prav v tej fazi akumulirana spoznanja in energijske amplitude so mi kasneje omogočile nag(el) dostop do polja tehnologij sebstva, ki sem ga spoznavala in odkrivala mimogrede prek prvoosebnega apliciranja in izkustvenega učenja. Umetnosti Sebstva so nevzgojeno zrasli biseri, ki so se oblikovali na moji epopeji kzdravljenja.