Medijska politika US izhaja iz neinteresa po prepričevanju kogarkoli. US ne želijo ogovarjati brezobraznih čred. Iščejo kompleksnost in raznolikost posameznikov: oseb iz pulzirajočega mesa in živcev, ki jih doživiš le ob srečanju iz oči v oči, v komunikaciji na ti.

Komunikacijo s tradicionalnimi množičnimi mediji (RTV mediji in tisk) US ne zavračajo, čeprav se zavedajo njihove potrošniško-propagandne problematičnosti in za-časnosti. (predhodna verzija: … US ne zanima, saj so odraz potrošniško-propagandnih vrednot in načina delovanja, ki jim ne namenjamo pozornosti. Dejstvo je, da je vsak v množičnih medijih objavljen prispevek primarno reklama: za širjenje podpore ali odpora do predstavljene vsebine oziroma  za avtorja te vsebine.)

Spletni kapilarni mediji so doprinesli možnost nevmesniškega in necenzuriranega dialoga z javnostjo. Preko njih lahko postanemo sami svoj “medij” (iz SSJK: »kdor je, bo hipnotiziran«) brez potrebe po zatekanju k institucijam in novinarjem. Gre za revolucionarno priložnost, ki se je še premalo zavedamo. Digitalni mediji že v svoji nravi omogočajo večjo interakcijo in horizontalnost, zato jih obravnavamo posamično in ne skupinsko ter smo načeloma odprti za sodelovanja.

Rade volje uporabljamo (Skype) video pogovor, ki je najprimernejši substitut direktni telesni interakciji. Facebooka ne koristimo, zaradi  nesoglasja z njegovo upravljavsko politiko in identitetno-centrirano matrico. Twitter je napram Facebooku bolj skupnostno orientiran in odgovoren medij s širokim dometom uporabnikov, zato tvitamo. Fotografije objavljamo tudi na Instagramu (ne še), za objavo video vsebin uporabljamo Vimeo in YT.